Najprej smo bili tisti, ki živimo daleč od meje s Hrvaško, zelo zadovoljni (ko smo recimo videli skico Piranskega zaliva), zvečer smo bili »še kar zadovoljni«, potem pa so svoje razočaranje predstavili ribiči, da o Jošku Jorasu in številnih drugih Slovencih, ki so s svojimi hišami in parcelami ostali na vzhodni strani meje, niti ne govorimo. Ko sem v petek pisala uvodnik, so bili precej bolj glasni tisti, ki so govorili o »fantastičnem razočaranju« (komentar v Delu), kot pa oni, ki so skušali zadeve umiriti in razložiti. Med njimi tudi Matevž Krivic, ki najde vsako dlako v pravniških jajcih, a je tokrat mednarodnemu arbitražnemu sodišču priznal, da je rešitev s koridorjem do odprtega morja naravnost briljantna. In je tudi pojasnil, zakaj. Tudi nekateri drugi pravniki so izjavili, da je rešitev unikatna, pride pa tak koridor v poštev le v primeru, da unija razpade in da se pripravljamo na vojno, sicer pa ostane plovni režim za nas tak, kakršen je. Zakaj nam tega niso že prej večkrat povedali?
Sodbe, ki ima nekaj sto strani, ni do zdaj še nihče do potankosti preučil, tudi sodnik, ki je prebral povzetek, se v dveh urah ni mogel spuščati v podrobnosti. Marsikatero obrazložitev bomo še dobili, morda ljudi še najbolj motijo skrivenčene razmejitve, ki so na zemljevidu videti kot nit, ki služi mački za igro. Meja namreč poteka ponekod čez dvorišča, vrtove in poslopja, pa se laik seveda vpraša – mar sodišče ni moglo poslati na sporna območja komisije, ki bi povprašala ljudi, kaj pravzaprav želijo? Čeprav to ni tolažba, pa le moramo vedeti – ob vseh mejah imamo takšne nesmisle kot na vzhodni meji. Po prvi vojni je mednarodna komisija, ki je razmejevala Avstrijo in Jugoslavijo, na Štajerskem hodila od kmetije do kmetije in spraševala, kje hočejo biti. Ker pa je bilo takrat kar veliko kmetij praznih ali pa prebivalcev ni bilo doma, so vzeli ravnilo in potegnili ravno črto čez zemljevid – in tako tam živi lepo število dvolastnikov, ki jim teče meja čez hleve, kleti, vrtove, Sveti Duh na Ostrem Vrhu ima celo pol pokopališča v Avstriji. Čez pokopališče v Mirnu teče tudi meja med Slovenijo in Italijo, tako rekoč čez krste. Takšne bizarnosti je mogoče hitro urediti, s sporazumi in menjavami. Belgija in Nizozemska sta na primer na slovesnosti ob prisotnosti obeh kraljevih družin zamenjali nekaj območja, ki se je znašlo na napačni strani meje.
Pravijo, da je odločitev razsodnikov dobra, če nobena stran ni zadovoljna, in tudi zdaj je tako. A tudi tu lahko nastane razlika – kdo je bolj in kdo manj nezadovoljen? Hrvati penijo, čeprav razsodbe ne priznavajo, in pozivajo Slovenijo na bilateralne pogovore. Rohnijo tudi naši nacionalisti, ki si želijo mejo na Mirni ali še kje globlje na vzhodu in bi tudi radi pogovore. Ki so že potekali osemnajst let, a se nismo zmenili nič pametnega, ko pa smo se – sporazum Račan - Drnovšek, so ga Hrvati zaradi političnega preigravanja porušili. Zdaj imamo vsi skupaj priložnost, da zadeve končamo – za nas je meja, čeprav z nekaterimi deli nismo zadovoljni, določena, o podrobnostih pa se seveda še lahko pogovarjamo. Kaj bo zdaj in v naslednjega pol leta, ko bi morali razsodbo uresničiti? Hrvaška seveda iz razsodbe ne more vzeti, kar ji je všeč. Marsikaj ji je. Župani (pa tudi prebivalci) na obeh straneh meje pa politike obupano rotijo, naj za božjo voljo ne potrgajo vseh lepih sosedskih, družinskih in gospodarskih vezi, ki so že dolgo spletene.
Gremo že vendar na morje!
