Britanske volitve v evropski parlament so bile že v četrtek, 4. junija, vendar so morale do razglasitve počakati do nedelje zvečer, sinhronizirano s preostalimi članicami Evropske unije. Tekst oddajam torej pred razglasitvijo rezultatov volitev, kjer bomo dokončno ugotovili profil in kaliber 736 novih evropskih poslancev, torej jih je nekoliko manj kot prej (785).

Če lahko verjamem napovedim, bo parlamentarno telo slikovito. Italijanski premier Sylvio Berlusconi je kandidaturo namenil prsatim plavolaskam namesto »smrdečim in slabo oblečenim«, kot se je izrazil. V Romuniji je kot neodvisna kandidatka poskušala srečo manekenka, sicer kar predsednikova hči. Med kandidati za slovaške evroposlance naj bi bili v Afriki rojeni pevec, trener fitnesa in nekdanja zvezdniška drsalka. Visoko na lestvici francoskih kandidatov je bila ministrica v vladi predsednika Sarkozyja, sicer pravnica alžirskega izvora in mati samohranilka. Govorice so jo nekoč sentimentalno povezovale s Sarkozyjem, vendar naj bi izgubila njegovo naklonjenost, on pa se je rešuje z »odstavitvijo navzgor«.
V Britaniji se je kontingent evroposlancev zmanjšal z 78 poslancev na prejšnjih volitvah na letošnjih 72. Poleg vladajočih laburistov in obeh opozicijskih strank, konservativcev in liberalnih demokratov, je na evropskih volitvah čedalje vidnejši UKIP, stranka, ki se bojuje za izstop Britanije iz Evropske unije. Za zmago na teh volitvah se je potegovalo tudi več majhnih strank in neodvisnih kandidatov. Nekatere so ostale regionalne, druge pa so se ob letošnjem škandalu s parlamentarnimi izdatki nadejale protestnih glasov po vsej državi. Merile so se predvsem v odnosu do Evropske unije, priseljevanju, socialni politiki in gospodarstvu, ne pa – za zdaj - po številki nedrčka svojih kandidatk.
 Med njimi so bile Stranka upokojencev, pa Krščanska stranka, ki se bojuje proti marginalizaciji kristjanov v javnem življenju, in Živali so pomembne. Med najbolj slikovitimi je Rimska stranka. Ave!, katere edini kandidat je bil francoski šofer avtobusa.
Volitve v evropski parlament in lokalne volitve, ki so bile na isti dan, so bolj preludij za parlamentarne volitve, ki bodo enkrat v prihodnjem letu. Glede na politične razmere v državi zaradi škandala z razsipanjem davkoplačevalskega denarja in čedalje večje nasprotovanje premieru Gordonu Brownu, bi se lahko zgodile zelo kmalu.
Za prihodnje parlamentarne volitve je opazno nekaj zanimivega. Več dosedanjih poslancev, tudi če jih ni prizadel škandal z izdatki, se ne bo več potegovalo za kandidaturo. Temperatura v volilni bazi je namreč visoka in celo popolnoma nedolžne poslance ustavljajo mimoidoči ter kričijo nanje. »Vsi ste enaki,« kot slišim iz zanesljivih virov. Britanska politika že dolgo ne priteguje več najsposobnejših ljudi, ti gredo raje v finance, medije in gospodarstvo. Vseeno pa je bilo v britanskem parlamentu, vsaj na levici, veliko socialno usmerjenih ljudi, ki so se dvignili iz lokalne politike. Sodobna politična praksa namreč zahteva, da so poslanci v stalnem stiku s svojim volilnim telesom in se nanje redno obračajo tudi posamezniki.
Med prihodnjimi kandidati bo novi etos in veliko novih imen. Po pričakovanju bodo med njimi poslovneži, precej možnosti imajo tudi osebnosti iz medijev, športa in razvedrila. Lahko tudi britanski parlament kot evropski namesto »povaljanih politikov« pričakuje prodor stasitih žensk?