Ljudje

Življenjska zmaga gasilca Borisa Popovića: Shujšal 130 kilogramov

RENATA UCMAN
25. 5. 2023, 07.00
Deli članek:

Mariborčan Boris Popović ima osupljivo življenjsko zgodbo. Shujšal je za neverjetnih 130 kilogramov. 'Šest srčnih kirurgov, trije so bili verni in trije ne, mi je dejalo: »Nekdo od zgoraj gleda na vas!«'

Šimen Zupančič
Poklicnemu in prostovoljnemu gasilstvu je Srčno predan.

Mariborčan Boris Popović, uslužbenec varnostno-gasilske službe v Magni v avstrijskem Gradcu ter podpoveljnik in prostovoljni gasilec v PGD Maribor – mesto, ima osupljivo življenjsko zgodbo. Mnogi ga poznajo kot kateheta, saj je v več župnijah v Slovenskih Goricah otroke poučeval verouk, sploh pa kot srčnega dobrovoljca in šaljivca iz regionalne televizijske oddaje V hramu z muzikanti. Na tej poti razdajanja in pomoči drugim, sploh ob gasilskih intervencijah in pomanjkanju časa zase, mu je pred leti tehtnica pokazala okoli 210 kilogramov. Imel je hude zdravstvene težave, a z izjemno voljo in operativnimi posegi – vstavitvijo balona v želodec, z zmanjšanjem želodca in odstranitvijo odvečne kože – mu je uspelo skorajda nemogoče. Izgubil je okoli 130 kilogramov odvečne teže in nato s pomočjo od zgoraj, kot pravi, preživel še počeno aorto ter prerojen zaživel znova.

Osebni arhiv
Boris, preden mu je uspelo shujšati.

»Moje življenje je dokaz pregovora, da človek obrača, bog obrne. Mislil sem, da bom profesor filozofije, škof ali župan. Obrnilo se je povsem drugače,« pripoveduje Boris Popović iz Maribora, ki je diplomiral na teološki fakulteti. A za boljše razumevanje, kako si je sploh nabral izjemno visoko težo, okoli 210 kilogramov, moramo najprej pojasniti njegovo življenjsko pot, polno pretresov in zmag.

Šimen Zupančič
Mariborčan Boris Popović, gasilec v Magni v avstrijskem Gradcu ter podpoveljnik in prostovoljni gasilec v PGD Maribor – mesto, je shujšal za neverjetnih 130 kilogramov.

Romar in molec Slovenskih Goric

»Kot ministrant sem živel z mariborsko stolnico. V petem letniku teološke fakultete sem se vpisal na bogoslovje. Po skorajda neskončnem iskanju odgovora, ali je moj življenjski smisel postati duhovnik ali ne, sem zaradi ene grenke izkušnje in zamere, ki me je užalostila, izstopil iz bogoslovja. Leta 2001 sem diplomiral iz etike pri profesorju dr. Antonu Stresu, že upokojenemu ljubljanskemu metropolitu in nadškofu. Kljub bogatim izkušnjam, povprečju ocen 9,4 na fakulteti in odliki pri diplomi nisem želel biti v breme Cerkvi. Zato sem se kmalu zaposlil kot mentor za delo z mladino, nato v zasebni varnostni službi in kot vodja v knjigarni. Pred 14 leti mi je dolgoletni prijatelj Janko Babič, župnik v župniji Sv. Anton v Cerkvenjaku v Slovenskih goricah, ponudil delo kateheta. Tako sem začel spet poučevati verouk, prej sem ga namreč enajst let v mariborski stolnici. Postal sem molec, torej tisti, ki vodi molitev in moli najprej. Počasi sem postal katehet še v drugih župnijah, eno leto sem otroke verouk poučeval kar v sedmih krajih. Romal sem od župnije do župnije, od kraja do kraja. Tako sem postal romar in molec Slovenskih goric. Iz Cerkvenjaka sem prišel v Vitomarce, v Benedikt, na Sveto Ano, k Mariji Snežni, v Negovo, Jurovski in Jakobski dol in celo k Sv. Tomažu v Prlekiji. Tako je moje življenje potekalo vse do pet let nazaj, ko nisem več mogel preživeti kot katehet. Pred štirimi leti sem se zaposlil v hoški Magni. Leto pozneje so me poslali v Magno v avstrijski Gradec. Zaradi znanja nemščine in drugih tujih jezikov so me tudi tam zaposlili v oddelku varnostno-gasilske službe in tako je še danes. Zdaj službo moleca opravljam vsak dan, ko sem na avtocesti iz Maribora v Gradec in obratno. Med vožnjo molim rožni venec. Sliši se noro, a to potrebujem.«

Osebni arhiv
Boris Popović

Srčno predan gasilstvu

Pomembno mesto v njegovem življenju ima prostovoljno gasilstvo v PGD Maribor, kjer je letos postal podpoveljnik. »Sedež našega društva je na Koroški cesti v Mariboru, kjer sem preživel mladost. Ko je pred 25 leti tast mojega srednjega brata tam opravljal delo hišnika, je najprej h gasilcem povabil mojega najmlajšega brata, rekoč, da so tam dobri ljudje. Kmalu se jim je pridružil še moj drugi brat, čez pol leta še jaz. Kasneje pa še vsi naši najboljši prijatelji, sošolci in soministranti iz stolnice. Takratni poveljnik Ljubo je bil gasilec z dušo in srcem, rojen mehanik in strojnik, užival je v popravilu gasilskih vozil. Bil je zagnan športnik in vratar v NK Maribor, skakalec in gorski vodnik. Bil je vzor, ki je privlačil s svojim življenjem. Takrat sem postal tajnik društva, nato opravil tečaj za gasilca in za višjega častnika, postal vodnik. Sledil je kup specialnosti, dela, odgovornosti, prigod, dogodkov. Gasilstvo je postalo moj način življenja in premišljanja.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 23. 5. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!