Obiskali smo jo v skupnosti sester Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani, katerih predstojnica je še do poletja – in to ravno na prvi dan njene nove službe. Prvič je na mestu tajnika slovenske škofovske konference ženska. Gre za nekakšno vlado slovenske Cerkve (zbor škofov), sestra Mojca Šimenc pa je njena generalna tajnica. Da je na tako vidni funkciji ženska, gre zasluga tudi papežu Frančišku, prav tako je takšne družbene premike spodbujal Janez Pavel II.
Pa začnimo s stereotipi o dobrodušnih nunah. Mojca Šimenc pravzaprav ni nuna, tako pri nas pravimo tistim, ki so v zaprtih samostanih – v Sloveniji so to klarise in karmeličanke, ljudsko pa redovnicam odprtih redov pravimo sestre. Sogovornice tudi ne bi poimenovala dobrodušna, pa ne zato, ker ne bi imela dobre duše, temveč bi ji bolj pristajali oznaki sproščena in kul. Tudi zabavna. Že takoj mi reče: »Ne igram in ne rišem. Če že hočem nekaj narisati, moram uporabiti levo roko, kar sem odkrila nekoč na tečaju. Z levo roko torej še uspem kaj narisati, z desno pa ne. Da sta obe roki aktivni, je prišlo prav pri delu na njivi, kadar sva z očetom okopavala in se nisva motila ter zaletavala drug v drugega.«
Od redovnic pričakujemo še, da znajo peti in kuhati. Pa peči piškote, me dopolni sestra Mojca. Inštrumenta ne igra, poje pa rada. »Že kot otrok sem hodila v župnijski pevski zbor, to mi je bilo v veselje, tudi moja mama je zelo rada pela, vseh pet otrok v družini nas poje. Če bi zapeli skupaj, bi se kar dobro slišalo.« Med njimi je zaradi duhovniškega poklica verjetno pevsko najbolje natreniran Mojčin brat Janez Šimenc – tisti duhovnik, ki je idejni oče blagoslova motorjev in motoristov na velikonočni ponedeljek v Mirni Peči.
Zgodbo Mojce Šimenc si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023.
