Prezrla sem, da gre za 47-letnega glasbenika, ki ima že skoraj 15 let diagnozo multipla skleroza in se je v spotu soočil s telesom, ki je atrofiralo, saj nima več mišične mase kot nekoč. Prav sem imela le v eni stvari – Jacuzzy Krall oziroma Jakob Krall je frajer. Iskreno zmore govoriti o vsem, kar mu je prinesla bolezen.
Kadar se pelje iz Arje vasi do Vranskega, lahko reče, da je to tudi »njegova« avtocesta, saj je bil odgovoren za nadzor pri gradnji. Na intervju se je pripeljal s kolesom, ki je njegov nadomestek invalidskega vozička. Jakob, ki je glasbeno kariero začel v skupinah Sausages in Los Ventilos, zdaj pa je že dolgo samostojni izvajalec, sicer ne dela več kariere v gradbeništvu, še vedno pa ustvarja, živi polno, res pa je, da mora vse obveznosti skrbno načrtovati. Saj pravim – totalen frajer!
27 let ste ukvarjali z gradbeništvom in – do bolezni – delali tudi pri nadzoru izgradnje cest. Zakaj gradbeništvo?
To so zanimive stvari, ker nekaj zgradiš, postaviš. Je kar podobno glasbi, kjer iz nič nekaj narediš.
Koliko cest ste pomagali zgraditi?
En avtocestni odsek, sicer pa sem pomagal pri vzdrževanju prometne signalizacije, ki jo je treba vsako leto obnoviti. Dokler me ni doletela bolezen, sem ves čas reševal probleme. Zdaj tega dela ne opravljam več, ker ne morem dolgo voziti avta skoncentrirano.
Kaj torej počnete danes v službi?
Ves čas sem v istem podjetju, kjer sem delal že med šolanjem in kjer je bila zaposlena moja mama. Že kot študent sem delal v vložišču in po 25 letih sem se vrnil. Razmišljam, ali nisem v vmesnem obdobju samo izgubljal časa, namesto da bi bil kar ves čas v vložišču. (smeh)
Ob gradbeništvu ste imeli glasbeno kariero. Bili ste član skupin Los Ventilos in Sausages.
Pri Sausages sem igral saksofon. To je bil moj prvi stik z glasbo in takrat sem prvič za glasbene nastope dobil honorar. Moj oče je jazzist in prezira ves pop. V jazzu ni zvezdništva, ni denarja, zato sem bil zaradi honorarja prav prijetno presenečen. Čas, ko sem bil pri Sausages, je bil super, ker smo bili mladi in smo imeli vsak vikend nastope. Profita sicer ni bilo, ker je vse sproti šlo, saj sem stalno servisiral avto. Če bi želel res živeti od glasbe, bi moral početi stvari drugače, to pa je kot rudnik, ki mi ni dišal.
Z redno službo je glasba ostala vaš konjiček in lahko delate samo tisto, kar vam je všeč.
Točno tako. Po Sausages smo ustanovili Los Ventilos, ko pa se je končalo s to zasedbo, sem se iskal, ker sem ostal brez ekipe. Slučajno sem videl reklamo za Sae inštitut, kjer izobražujejo avdioinženirje. Imel sem prihranke, ki naj bi bili za stanovanje iz nacionalne varčevalne sheme. A ker je bilo premalo, sem si raje plačal študij. Zanimala me je produkcija. Hkrati so takrat računalniki postali dostopnejši. Pojavila se je možnost, da imaš studio kar doma – prej si za to potreboval veliko denarja. Za diplomsko delo na Sae inštitutu sem naredil svoj prvo pesem kot Jacuzzy Krall.
Potem pa ste izvedeli za diagnozo.
Nekega dne sem se zbudil z mravljinci v levi roki. Tako se je začelo. Mravljince sem nekaj dni tresel, pa kar niso hoteli izginiti. Tretji dan so šli še v desno roko. Imel sem občutek, da imam prste velike kot Popaj. Začel sem slabo videti in nog nisem uspel kontrolirati, da bi, recimo, pritiskal na plin v avtu. Hodil sem k osebni zdravnici, pa mi ni verjela, da je z menoj nekaj narobe.
Torej niste dolgo čakali, da bi šli k zdravniku, kot to ponavadi počnejo moški?
Ko gledam nazaj, se mi je začelo dogajati že prej, ampak sem po moško iskal izgovore, češ da sem utrujen. Zdravnica je najprej govorila o multivitaminozi. Preveč popite cedevite mogoče. Potem se mi je stanje tako poslabšalo, da nisem videl na obe očesi hkrati, na vsako posebej pa sem. Šel sem na pregled k prijateljevi mami, oftalmologinji. Po pregledu mi je rekla, da so oči brezhibne, in mi predlagala pregled pri nevrologu. Težave z vidom so običajno prvi znak pri problemih z živčevjem. Zdaj, ko se pogovarjava, na vas občasno opazim tretje oko. To je recimo tudi težava, ki jo imam, a se na to navadiš.
Ste nato imeli še veliko preiskav?
Ja, nekaj časa traja, da te stestirajo. Multipla skleroza ima multi znakov, ki so lahko tudi kaj drugega. Po diagnozi sem si po eni strani oddahnil, ker je bilo jasno, da si nisem težav le domišljal. Spomnim se, ko smo s prijatelji igrali nogomet in kar nisem mogel začeti teči ali se ustaviti. Spraševal sem se, ali sem spil kakšno pivo preveč, se morda nisem dovolj potrudil in podobno. Po diagnozi pa, kot pravim v tekstu svoje pesmi: to, kar imaš, sprejmeš. Prvi šok je bil, ko si je zdravnik, še preden so mi dokončno povedali za diagnozo, vzel čas za pogovor z menoj in mi želel pojasniti, da to ne pomeni konec življenja – jaz pa še sploh nisem vedel, kaj mi je! Nisem prišel na preglede, ker bi mislil, da sem bolan, zato sem bil na to povsem nepripravljen.
Kako zdaj živite z boleznijo?
Na začetku sem imel kar težave s seboj, ker nisi več niti pol človeka, kot si bil prej – predvsem v fizičnem pogledu. Ker se lezije, mrtve cone, lahko pojavijo kjerkoli v možganih, imam kar srečo, da imam le takšne težave, kot jih imam. To ne pomeni, da se mi ne morejo dodatno pojaviti. A lahko sem zadovoljen. Ugotovil sem, da mi moj pametni telefon šteje korake. Na nekem izletu sem jih naredil šest tisoč, in to številko lovim že vse leto! Ko pridem na 5.200, 5.300 na dan, sem čisto utrujen. Taki mali dosežki mi veliko pomenijo. Tudi dobro spanje brez krčev ponoči. Prilagodil sem si življenje, da me bolezen ne moti toliko. In tudi pričakovanja sem prilagodil.
Verjetno bi se lahko invalidsko upokojili?
Sem bil že blizu. Ko sem dobil diagnozo, sem skušal živeti naprej kot prej, igral sem košarko in nogomet, kolesaril. Naredil sem še zadnji veliki podvig iz Ljubljane do Ohridskega jezera z bratom in tedanjo punco. Tri tedne smo bili na kolesih. A to je bilo preveč za moj organizem, sprožil sem si veliki napad in obležal. Pet tednov sploh nisem mogel iz postelje. Na Soči so me učili spet hoditi. Takrat sem videl, kako blizu vozička sem. Ko enkrat sedeš nanj, je zelo težko vstati. Trudim se voziti s kolesom, za hojo imam palice. Vztrajam, da se držim gor.
Kakšno pa je bilo vaše psihično stanje?
Najhujših je bilo tistih pet tednov v postelji, ko nisem mogel ničesar in sem bil kot v megli. To je zdaj motivacija, da se trudim. Rad bi še naredil kakšno skladbo. Želim ostati aktiven. Podjetje, kjer delam že toliko časa in kjer vse poznam, je zame kot družina. To je moje socialno življenje. Po drugi strani pa je služba le služba. Komur ne gre vsake toliko na živce in bi jo najraje pustil, ni normalen! (smeh)
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
