Nekdo si želi, da bi obkrožil svet z jadrnico, drugi, da bi skočil s padalom, tretji, da bi napisal knjigo. Zakaj nekateri svoje sanje uresničijo in kaj druge ovira, da ne naredijo odločilnega koraka? Dušan je slepi Trboveljčan. Vid je izgubil v srednji šoli. Sanje o pustolovskem življenju pa je ohranil. Veliko mu je pri tem pomagala mama Majda, pa potem žena Manja in še kdo. Knjiga Moja pot do zvezd, napisana o za koga nepomembnih in vsakdanjih stvareh, ki si morda ne bi zaslužile tolikšne pozornosti, je pogumna knjiga pogumnega človeka, še enega, ki je dokazal, da je mogoče, četudi v temi, videti zvezde.
Najprej sem po pošti dobila na tipkalni stroj napisano pismo. Podpisani Dušan Jesenšek me je obvestil, da je napisal novo knjigo Moja pot do zvezd. Napisal jo je slep in na stari Olympusov tipkalni stroj ter me povabil, naj jo preberem, da bom spoznala, kako je kljub slepoti življenje lahko lepo, sploh če imaš na svoji poti nekoga rad. Ena tako premišljeno in skrbno zapisana želja se dotakne v tem ponorelem svetu, a vendarle sem nanjo pozabila. Potem sta prispela knjiga in novo pismo, spet natipkano na stari tipkalni stroj, s pripisano telefonsko številko. Takoj sem ga poklicala in se dogovorila za srečanje v njegovih Trbovljah, kjer živita z ženo Manjo.
Občutek, da si na varnem
Že v telefonskih pogovorih me je Dušan navduševal s pričevanjem o svoji družici Manji, ki jo je spoznal že pred leti, vendar se je z njo zares zbližal, šele ko mu je umrla mama. In z Manjo se je potem začela pot do zvezd. Moja pot do zvezd je naslovil tudi svojo drugo knjigo, pri kateri mu je veliko pomagala. Skoraj v vsakem njegovem izrečenem stavku nastopi. Ne pozabi povedati, kako zelo hvaležen ji je. Zato se je v knjigi podpisal z obema priimkoma, svojim in njenim. Ko sem brala knjigo, sem čutila uslišanje dolgoletnega hrepenenja. Pa moč poguma, ki ga je ta moški zmogel, da je sestopil iz vajenih varnih vzorcev in se slep ob njej predal nepoznanemu. In to pri več kot šestdesetih letih. Uf, seveda je bila obdarjena s pogumom tudi njegova Manja, bibliotekarka in anglistka v pokoju, ki ga je nekega dne, potem ko je Dušan ostal sam, poklicala in povabila na morje.
Ko sem prispela do njunega dela večstanovanjske vrstne hiše, sta me pričakala vsak v svojem stolu v majhni ogreti dnevni sobi s krušno pečjo. Gospa Manja je imela novo pričesko: »Sva šla danes k frizerju,« je povedala skoraj za dobrodošlico in vljudno ter malo v strahu čakala, kaj bo. Dušan se je zdel bolj sproščen in pripravljen na vse. Najprej smo se odločili, da se bomo fotografirali pred hišo, dokler je frizurca še lepa, čeprav si je potem gospa Manja nadela fotogeničen rdeč klobuk. Opazila sem, kako znata biti nežna in potrpežljiva drug z drugim, in povedala sem jima, da me je prav to, kako spoštljiva in hvaležna sta drug do drugega, poklicalo, da ju pridem spoznat v živo. Manja se je hitro pošalila, da je njen možek precej zahteven, pa kdaj tudi trmast, da ima nore ideje, ampak da so ji v glavnem zelo všeč in ji ni težko, kadar si usklajeno pomagata, da jih uresničita. To besedo – usklajenost – je gospod Dušan večkrat ponovil. Občutek ob njiju je lep, ker sta tako pristna, in to je za novinarja največje darilo. Biti ob ljudeh, ki so tega sposobni. Človek brez vida je ranljiv, toda ni šibek. Dušanovi dotiki so nežni, in hitro sem opazila, da je to všeč tudi Manji. Zaupala mi je, da ne bi imela nič proti, če bi jo kaj več objemal in crkljal. Občutek, da je človek na varnem, je za vse zelo pomemben, vendar za slepega še toliko bolj, in zato je Dušan tako iskreno hvaležen svoji Manji vsak trenutek.
Notranji glas na svetlo stran
Manja mi je pokazala dolg seznam knjig, ki bi jih njen Dušan rad prebral. Kar pomeni, da mu jih ona bere. Knjige v branje priporoča tudi drugim. Alexandre Dumas: Gospodar Monte Cristo je na njem, pa knjiga Šepetati konjem Nickolasa Evansa, pa Darovi divjine Elli H. Readinger in še mnogo teh, ki jih je že in jih še bo bral (poslušal). Nekatere dobita tudi posnete v zvočni knjižnici. Dušan je bil nekoč, ko je še videl, strasten filmoljub. V njegovi knjigi tako nastopijo številni filmski junaki, ki jih vpleta v svojo življenjsko zgodbo. Predstavlja nam jih v svojem dnevniku. Ko piše, na primer, januarja 2001, nam predstavi igralce, rojene v tem mesecu. Eden teh je bil legendarni Cary Grant. Rodil se je 18. januarja. Januarja 2001 je Dušan izdal svojo prvo knjigo. Povpraševanja po njej (na promociji je spoznal tudi Manjo, a sta potem čakala še skoraj 20 let na intimnejše zbližanje) je bilo vse manj, prodaja se je ustavila. Stroški samozaložbe so bili pa visoki … Dušan je dobro opisal izkušnje, skozi katere gre marsikak avtor, ki izda svojo knjigo v samozaložbi. Pri vseh težavah, ki jih opisuje, celo o samomoru razmišlja, pa ga vseskozi spremlja neki notranji glas, ki mu v najbolj kritičnih trenutkih podžge voljo do življenja.
Dušanovi ženski, mama Majda in žena Manja
Mama Majda Magdalena veliko nastopa v knjigi, kjer Dušan opisuje njeno vedrino, optimizem in neupogljivo voljo ter zdravo vero v otroka, da bo že nekako šlo. V dvoje pa sploh. Ko mame ni bilo več, je nastala praznina. Zdi se mi, da mora biti partnerica precej močna, zrela in modra, da zmore sprejeti partnerjevo veliko ljubezen do mame, ker je že tako, da je vsaka rada edina in da počasi mamico izrine s prestola, pa četudi je bila še tako požrtvovalna in dobra v vseh ozirih, naj bi jo moški nekoč vendarle izpustil. Pri invalidih je to veliko težje, saj so pogosto odvisni prav od mamine pomoči. Morda je prav s tem v Dušanovem nezavednem povezana močna želja po ekstremnih preizkušnjah, kot je bil tudi skok iz letala, ki ga opisuje v knjigi. Skok v zakon z Manjo pa je tudi zahteval veliko poguma. Od obeh. Čeprav je knjigo posvetil svojima pokojnima staršema, v njej veliko vlogo igra Alenka, kot je poimenoval svojo Manjo, in zaupal mi je, da bi bilo Alenka ime njuni hčerki, če bi jima bilo dano, ampak v tem življenju sta se na to prepozno spomnila. Prepozno za otroke, ne pa za potovanja. In o teh piše Dušan. Eno bolj romantičnih je bilo potovanje na Dugi otok. Bralec se z lahkoto vživi v njun vsakdan, ki ga zmore Dušan opisati tako zelo doživeto, da se tisti majhni za videčega človeka morda popolnoma nepomembni dogodki zazde odločni, pomembni koraki. Ali mu bo uspelo priti do stranišča s čim manj ropota in treskanja ob predmete, ki so zanj novi, preden bo našel straniščno školjko, ne da bi zbudil Alenko?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
