Poslanstvo je v njej zorelo dolgo, odločila se je s srcem in ljudje so to začutili. Predsedniški položaj je prevzela s strahospoštovanjem in z vso odgovornostjo. Pravi, da bo garala za Slovenijo, za naslednje generacije. Z ljudmi želi ohraniti pristen, topel in odprt odnos. Kakršna je ona sama. »Še vedno sem enaka Nataša,« pravi. »Če bom ostala Nataša, bom dobra predsednica!«
'Želim, da mi povedo, če me kdaj odnese'
Se je pa v njenem življenju, ko je postala predsednica, zgodilo veliko sprememb, nekatere čez noč. Tudi o tem smo se pogovarjali na obisku v predsedniški palači, polni cvetja, kjer je čutiti žensko roko. »Treba jo je vzdrževati, negovati, božati, to je naša zgodovina,« je dejala, ko sva sedeli v prekrasni dvorani Ivana Omana, njeni najljubši.
Se vam pogosto dogaja, da ljudje, s katerimi se od nekdaj poznate, ste delali skupaj ali se družili, ne vedo, kako pristopiti k vam, odkar ste stopili v predsedniške čevlje?
Ja, to se dogaja. Kar je po eni strani lepo. Meni je vendarle ljubo, da se to funkcijo spoštuje. Veliko ljudi, s katerimi se tikam, me vpraša, ali te sploh še lahko tikam? Na štiri oči to seveda ni problem, jim povem. V tem zunanjem svetu pa tisti, ki me pozna, z vikanjem pokaže spoštovanje do funkcije. S spoštovanjem funkcije se spoštuje tudi človeka, ker človek na koncu naredi to funkcijo. Ampak jaz vedno pravim, da sem še vedno enaka Nataša, in to hočem ostati. Nataša bom lahko ostala, če bom obdržala normalne stike s svojimi znanci, prijatelji. To je nekaj, kar si želim, in delam na tem. Če bom ostala Nataša, bom lahko tudi dobra predsednica. Nisem se zaprla v to palačo, nočem se, ker to potem nisem jaz. Nikoli nisem bila introvertiran človek, ta funkcija pa po mojem potrebuje odprtost. To je v neki obliki počel že predsednik Pahor. Jaz sem mogoče v enem delu drugačna, ampak vsak je malo drugačen. Kadar grem med ljudi, vidijo, da sem še vedno nasmejana. Kadar povem kakšen štos, pa se skupaj nasmejimo, je ta pristni odnos med mano in ljudmi, katerim upam, da bom vzor, še vedno tak, kot sem ga imela prej, in ga nočem spremeniti. Tako čutim.
Menda ste svojim sodelavcem rekli, da vas morajo opozoriti, če bi se v tem pogledu začeli spreminjati.
Eni imajo mandat, da me lahko »okoli ušes«, če bodo opazili kaj takega. V politiki je znana besedna zveza »višinska bolezen«. Jaz je ne želim dobiti, in če bom dobivala znake, imajo vsi okoli mene mandat, da mi to povedo. Pa ne samo to, da mi povedo, če me odnese; svojim svetovalcem in sodelavcem sem rekla, da ne želim biti predsednica, ki jo samo hvalijo, ker to na koncu ni dobro. Želim, da mi odkrito povejo za vse, kar naredim narobe, in da me opozorijo na napake. Pravzaprav od njih zahtevam, da to naredijo, ker je tako prav.
Kaj ste si osebno obljubili, ko ste postali predsednica?
Pred več kot sto leti je eden od ameriških politikov rekel, da je razlika med politikom in državnikom v tem, da politik dela za to, da bo zmagal na naslednjih volitvah, državnik pa dela za naslednje generacije. To me je vodilo skozi vso predsedniško kampanjo. Nisem prišla delat politične kariere. V bistvu sem se na vrhuncu svoje intelektualne moči, ko sem v življenju res dosegla že čisto vse, odločila, da je čas, da dam Sloveniji nekaj nazaj. Da lahko dam, ker sem pač tak karakter, pri tem pa me vodi srce. Ženske zagotovo gledamo nekoliko drugače na svet in probleme, ki tarejo naš planet, a dejansko želim delati za naslednje generacije, pri strateških projektih in stvari, ki so dobre za Slovenijo. Na koncu pa želim tudi dobro sodelovati s politiko in delati pri projektih, ki se ne morejo končati v mandatu ene vlade, in to jemljem kot eno največjih zavez, ki sem jo dala sebi ob prihodu v te lepe prostore. Ta palača ima duh zgodovine, pa do neke mere tudi moči. Moč, ki jo ima predsednik, je moč besede, in kadar stopim v te prostore, me to, prvič, navdaja s ponosom, da mi je uspelo, da so ljudje prepoznali moj potencial, drugič pa je to velika odgovornost. Najprej ti jo dajo ljudje. Potem pa ti tudi prostori dajo občutek, da si vstopil nekam, kjer se moraš res maksimalno potruditi, biti previden v tem, kar počneš. Še ena misel, ki me vodi in me bo vodila ves mandat, je pa ta, da predsednik ne sme biti nevtralen, mora pa biti neodvisen. V tem je velika razlika. Nevtralnost je cona udobja, lahko si tiho in se nikomur ne zameriš. Jaz sem navajena, da se oglasim, kadar je treba, in vem, da to vsem ne bo všeč. S tem živim že zadnjih 25 let svoje kariere in tu se ne bom spremenila. Ljudje so me izvolili zato, ker vedo, da se bom oglasila, ker mi zaupajo, da bom delala prav. Kar je prav zame in za večino ljudi, za marsikoga seveda ne bo, ampak to vzamem v zakup.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 21. 03. 2023.
