Ljudje

Jana Morelj: Morda so me malo podcenjevali

Katja Božič
7. 2. 2023, 05.00
Deli članek:

Življenje sramežljive Primorke, ki je celo dobila nagrado za najtišjo deklico, se je povsem spremenilo. Splet naključij ji je odprl vrata v medijski svet, izkušnje so jo krepile v spoznanju, da lahko v življenju narediš vse, kar si želiš, če le verjameš v to.

Šimen Zupančič
Jana Morelj

»Ko sem bila majhna, sem mislila, da sem dobila ime po vaši reviji,« me je na začetku pogovora presenetila priljubljena radijska voditeljica in vremenarka Jana Morelj. Mama ji je pozneje povedala, da ga je sicer dobila po dedku Janezu, našo revijo pa vseeno rada bere, ker smo polni dobrih zgodb, pravi. Življenje sramežljive Primorke, ki je celo dobila nagrado za najtišjo deklico, se je povsem spremenilo, ko jo je pot zanesla na študij v Ljubljano. Splet naključij ji je odprl vrata v medijski svet, najprej na radio, potem še na televizijo. Izkušnje obeh so jo klesale in krepile v spoznanju, da lahko v življenju narediš vse, kar si želiš, če le verjameš v to. Rojstvo male Mie pred petimi leti je to le še potrdilo. »Če zmoreš roditi, zmoreš vse!« To je veličastnost življenja!

Čeprav vas že dolgo poznamo kot vremenarko na POP TV, ste morda še prepoznavnejši kot del ekipe Denis Avdić Showa. Kako se je z njo spremenilo vaše življenje? 

Pravzaprav nič, ker sem bila že od začetka zraven pri nastajanju programa. Ne še sicer vsako jutro. Ko se je Denis preselil na jutranji program, sva bila z Mihom v ekipi prometnih informacij in sva se vsak teden izmenjevala. Ker pa so očitno takrat že imeli idejo o šovu, smo se odločili združiti. Takrat sem na POP TV že vodila vreme, zato so mi predlagali, da prevzamem ta del, Miha pa prometne informacije. Poskusili smo in začeli skupaj rasti.

Ste se hitro vživeli?

Ja, moje socialno življenje je postalo bolj okrnjeno. (smeh) Pa bioritem se je seveda spremenil. Prej sem hodila ob štirih zjutraj domov z žurov, zdaj pa takrat vstajam. Spomnim se, bila sem še v študentskem domu, kako sem opazovala študente, ki so hodili domov, ko sem sama šla že v službo. A ni bilo tako težko. Seveda so bila obdobja, ko sem razmišljala, da bi se vrnila k prejšnjemu življenju. Da bi šla lahko s prijatelji zvečer na pijačo in mi ne bi bilo treba razmišljati, da moram domov spat, ker je treba zgodaj vstati. Je bilo pa potem zmeraj tako luštno zjutraj, toliko se nam je dogajalo! Kar naprej smo si zastavljali nove izzive, vsak dan smo doživljali in odkrivali kaj novega. Toliko smo se presmejali in gradili odnose, ki jih imamo sedaj, da je bilo vse to močnejše od vrnitve k lagodnemu življenju. Ni mi žal.

Šimen Zupančič
'Če bi mi zdaj rekli, da mi ni treba več zjutraj vstajati in da nisem več v Denis Avdić Showu, ne vem, kaj bi počela.'

Kaj vam danes pomeni to življenje?

Če bi mi zdaj rekli, da mi ni treba več zjutraj vstajati in da nisem več v Denis Avdić Showu, ne vem, kaj bi počela. Potrebovala bi čas, da se pogovorim s sabo, ker je ta oddaja tako velik del mojega življenja, da si drugačnega niti ne predstavljam. Ne samo zato, ker smo že tako dolgo skupaj, tudi zaradi rutine, malih spontanosti, presenečenj, nepredvidljivosti, ki jih vsak dan doživljamo. Obožujem, da po eni strani vem, kaj me čaka, ko pridem v službo, in hkrati nimam pojma. V sekundi se lahko vse obrne, in v tem je čar. Ker se, recimo, zgodi, da na Bled pride Jeremy Clarkson, zvezdnik avtomobilističnega šova The Grand Tour, in je takoj akcija. Denis, ki spremlja Clarksona, je namreč videl, da je še z dvema zvezdnikoma avtomobilističnega šova na Bledu. Takoj smo poslali Deželaka, ki niti ni vedel, kdo je to, da ga poišče. Celo jutro je bilo posvečeno iskanju Clarksona, seveda uspešnemu. Na radiu noben dan ni enak prejšnjemu. Včeraj je bil Denisov rojstni dan. Bili so gostje, presenečenja ...

Ste si kot sramežljiva punčka, ki je v šoli celo dobila nagrado za najtišjo deklico, sploh lahko predstavljali, da boste nekoč delali kar v dveh medijih?

Ne. Kot otrok nisem imela nikoli izdelane želje, kaj želim postati, ko bom velika. Oče mi je dejal, naj bom stevardesa, pa bom lahko videla ves svet. Pomislila sem, ni tako slabo, ampak to ni to. Da bi lahko bila voditeljica, tudi pomislila nisem. Televizija in radio sta se zgodila po spletu srečnih naključij.

Zgodnja služba vam omogoča početi še kaj drugega. Kako krmarite med obveznostmi, da veste, kdaj je dovolj, in ne izgorite, kot se je zgodilo nekaterim vašim kolegom?

Imam še eno službo, ki pa k sreči ni vsak dan, sicer bi bilo zelo težko. Predvidevam, da bi se lahko tudi meni zgodilo kaj takega. Verjetno bi me bolj bolelo to, da bi imela premalo časa zase in za svoje. Preprosto si rečem ne. Pretehtam, kaj dobim in izgubim, koliko časa bi mi to vzelo in ali je vredno. Zdaj je merilo predvsem Mia. Če vidim, da je zame vrednejši čas s hčerko, zadevo odpovem, četudi gre za druženje s prijatelji. Ne bom šla v kino ali se zabavat na račun tega, da se bom odpovedala času z Mio. Lahko bom šla pozneje. Hvala bogu sem toliko doživela, preden sem dobila Mio, da nimam bolečine nedoživetega. Konec koncev pa so se tudi ljudje od korone zelo spremenili. Ni več sproščenosti, kakršna je bila nekoč. Zdaj smo najbolj veseli s prijatelji, če smo pri nekom doma. Nekaj popijemo, pojemo. Ni mi pa več do tega, da bi se zabavala do štirih zjutraj.

Šimen Zupančič
Jana Morelj: 'Ko sem bila majhna, sem mislila, da sem dobila ime po vaši reviji.'

Z leti pridejo druge prioritete. Bliža se vaša okrogla obletnica. Je za vas prelomnica ali zgolj številka?

Zame je bolj številka. So bila kakšna druga leta zame bolj prelomna. Recimo, ko sem dopolnila trideset let. Ne vem pa, kako bo, ko jih bom štirideset. (smeh) Ampak pri tridesetih se mi je zdelo, da se iz mladostnika spreminjaš v malo zrelejšega človeka, dobivaš voljo, svoj glas. Vsaj pri meni je bilo tako. Točno veš, kaj ti ni všeč, s čim se strinjaš. Nisi več poslušen in se ne strinjaš kar z vsem, ampak imaš izdelano mnenje. Videla sem, da sem po tridesetem začela samozavestneje izražati mnenje, spremljati stvari, ki me prej niso zanimale, recimo politiko. Prej sem vedno mislila, da se me ne dotika in da je to stvar starejših. A se začneš zavedati, da je tudi tvoja, vplivala bo na tvojo prihodnost, in začneš se ukvarjati s temami, s katerimi se prej nisi. Zato se mi zdi večji prehod iz dvajsetih v trideseta leta kot iz tridesetih v štirideseta. Pri štiridesetih si še bolj zrel, seveda, ampak svoj glas pa že imaš.   

Kaj je najboljša stvar, ki ste jo v odraslosti spoznali o sebi?

Da sem močnejša, kot sem mislila, da sem. Pol življenja so me jemali za bolj krhko, tiho, sramežljivo. Mogoče so me s tega vidika malo tudi podcenjevali. Ko sem šla v Ljubljano na fakulteto, sem se začela navajati na to življenje in živeti sama, vsaj nekaj časa. Mama je bila presenečena, ni si mislila, da bom zmogla tako voziti življenje. In sem ugotovila, da res lahko narediš vse, samo verjeti moraš vase in stvari peljati korak za korakom. Res se čisto vse da, če se tako odločiš.

Je ta nova moč povezana tudi z materinstvom? 

Ja, je povezano. Takrat dobiš pa drugo moč. Preprosto veš, da bi za svojega otroka dal vse. To je brezpogojna ljubezen, ki je neverjetna. 

Šimen Zupančič
'Oče mi je dejal, naj bom stevardesa, pa bom lahko videla ves svet. Pomislila sem, ni tako slabo, ampak to ni to.'

Kako vas je materinstvo spremenilo?

Kakor sem dobila to dodatno moč, sem postala tudi mehkejša. Težko gledam filme, kjer trpijo otroci. Na to me je opozorila kolegica Ota Roš, ko sem bila še noseča. Takrat ji nisem verjela, a je imela prav. Vsako stvar projiciraš na svojega otroka. Zelo težko mi je poslušati težke zgodbe. Tiste, ki si jih že prej s težavo poslušal, je zdaj skoraj nemogoče. Nimam več toliko tolerance. Naše zgodbe, ki jih poslušamo ob dobrodelnem maratonu, se me res zelo dotaknejo. Mislila sem, da bom z leti postala odpornejša, a vsako leto so še hujše zgodbe, da si šokiran in je zelo težko.

Ampak je verjetno veliko zadoščenje, ko vsaj nekaterim lahko pomagate?

Zato pa to delamo, da lahko pomagamo. Veš, da si nekaj naredil zanje. Lepo ti je pri duši, ko pridejo k tebi naslednje leto ali pa čez dve in ti povejo, da smo jim pomagali ter da sami pomagajo naprej.

Ko ženske dobimo otroke, se nehamo spuščati v nevarne situacije, vi pa plezate po najvišjih dimnikih v Evropi, spuščate se po jekleni vrvi ...

Po porodu sem dobila zavest, da če sem rodila, lahko naredim karkoli. Vse drugo se zdi pikica proti temu, da nekoga rodiš, daš življenje. Pri tem se zaveš veličastnosti življenja. Konec koncev veličastnosti telesa, kaj vse zmore! Vau! Zato je bilo to, da sem splezala na trboveljski dimnik, res malo v primerjavi z močjo, ki jo dobiš, ko rodiš in v roke dobiš svojega otroka.

Vabimo vas, da si celoten klepet preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.

revija Jana
V prodaji je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!