Tudi v naše kinematografe je prišel hollywoodski akcijski film Klub morilcev, kjer poleg svetovno znanih igralcev (Henry Golding, Sam Neill, Daniela Melchior, Noomi Rapace in Jimmy Jean-Louis) igra naš Borut Veselko. Film je bil izvrsten povod za klepet, saj je Borut sogovornik, ki vedno navdihuje. Tokrat je presenetil s pogledom na ženske.
Ko sva se pogovarjala, da potrebujemo še vaš portret, ste rekli, naj kar nekaj starega objavimo, češ da ste bili nekoč lepši. Vas motijo gube?
Sploh ne, to je bil hec. Fotografiranje mi ni posebej ljubo. Gube pa me ne motijo, nasprotno – zaradi njih sem dobil vse vloge.
No, no, kaj pa talent?
V takem filmu talent zelo malo šteje. Veliko netalentiranih igralcev dobi strašno pomembne vloge, če imajo pravi obraz in naredijo pričakovan vtis. To velja predvsem za akcijske filme in telenovele. V dramah, kjer so prizori dolgi in gre za izpovedne momente, je drugače, tam potrebuješ igralsko silo. V tujini jih zdaj, ko sem starejši, spominjam na Willema Dafoeja. Premočna mimika vse življenje naredi takšne gube, ki so zelo primerne za vloge kakšnih zlobcev. Junaki so pa tisti lepotci z gladko poltjo.
Ampak oni dobijo pa smejalne gube ...
Ne, ker se samo smehljajo, ne smejejo. Ko sem bil mlajši, sem bil baje bolj podoben Michaelu Yorku. Snemal sem film s Pierceem Brosnanom, in ko smo sedeli za mizo, mi je rekel: »You remind me of someone,« da ga spominjam na nekoga, pa sem odgovoril, da morda na Michaela Yorka. »Oh, yes! Only your pronunciation is much better!« Potrdil je, samo da je še dodal, da je moja izgovorjava veliko boljša ... (smeh). Ko sem nekoč delal avdicijo za film režiserja Gabriela Salvatoresa, mi je v italijanščini rekel: »Mi piace la tua faccia, perche e cosi …« »Brutta?« sem mu predlagal. »Siiii!« je zadovoljno pritrdil, torej da mu je všeč moj obraz, ker je tako grd, surov ... (smeh). Skratka, moje postaranje in zgubani obraz sta dobra za moj poklic. Samo poglejte, kdo v naših filmih dobiva vloge: debeli, grdi, stari!
Pri ženskah je pa ravno obratno.
Ni res, da za starejše igralke ni vlog. Pri tem mislim na tiste, ki jih je fino igrati, in ne vlog, ki so velike, v središču filma, a so nezanimive. V žanrskem filmu potrebuješ lepe ženske okoli tipa, ki je glavni car. V bolj »športnih« filmih so te junakinje že na robu tistega, čemur bi še lahko rekel lepota: mišičaste in divje, da lahko pretepajo moške. Kot igralec v takih filmih predvsem služiš predstavi gledalcev, in njih je treba zadovoljiti, ker plačajo karto. Gledalci povečini radi čim manj razmišljajo, tako da je treba vsak stavek ponoviti od tri- do štirikrat, da vedo, za kaj gre.
Ali res filma Klub morilcev še niste gledali do konca?
Sebe sem, ker nastopim v prvem prizoru in sem v njem tudi umorjen. Sicer pa se nerad gledam. Moje vloge v tujih produkcijah so majhne, to ni velika kariera, ampak v delu pa uživam.
Koliko ste se morali angažirati, da ste začeli igrati zunaj naših meja?
Pravzaprav malo. Z Vincijem smo delali film Poker, videl ga je neki italijanski režiser in me želel za precej veliko vlogo, 23 snemalnih dni ...
Kar je toliko, kolikor ponavadi traja snemanje slovenskega celovečerca!
Ja, to je res. No, ravno takrat sem nastopil direktorsko mesto v Prešernovem gledališču Kranj. Moje obveznosti so sovpadale s prvim snemalnim dnevom, zato sem projekt zavrnil. Bil sem prepričan, da me ta režiser ne bo več poklical. Igralcev res ne manjka. A dve, tri leta pozneje me je vseeno poklical za drug projekt. Takrat sem dobil agentko Rito Giorgi, s katero si redno dopisujeva. Ona mi ureja vse v Italiji. Pred leti sem zavrnil lepo vlogo zaradi družinskih obvez in je bila silovito užaljena, meni pa se je zdelo, da še tako velika vloga ni pomembnejša od družine. Potem ko sem delal s Salvatoresom, sem jo poklical, ali bi bila še moja agentka, in sva zakopala bojno sekiro. V Sloveniji sem imel agenta Blaža Štruklja, ta je pred covidom zelo dobro delal. Ker pa pri nas producenti ne marajo delati z agenti in ker se meni ne da ukvarjati s tem, pri nas že dolgo nisem ničesar snemal.
Torej niste karierist?
Najbrž res ne. Pravzaprav ne vem, kaj naj bi kariera pomenila. Je to denar, članki po časopisih? Če bi preštel članke iz časov Odklopa, bi bil ultrakarierist. Enako bi bilo glede na količino moje medijske prisotnosti. Kar se denarja tiče, sem malo manj karierist. (smeh). Medijska pozornost pomeni odgovornost. Če nas ljudje berejo in poslušajo, moramo to priložnost odgovorno izrabiti. Kadar dajem intervjuje, se mi zdi pomembneje kot o mojem delu govoriti o temah, ki so pomembne za vse in o katerih je pomembno razmišljati.
Katere teme se vam torej danes zdijo pomembne?
Hčerka me je vprašala, katera bi bila prva stvar, ki bi jo spremenil v skrbi za okolje, če bi lahko. Rekel sem, da bi najprej poskrbel za enakopravnost žensk po vsem svetu oziroma za enake možnosti, ker svet najprej potrebuje ravnovesje, ohranjanje, ne samo moške tekmovalne pameti: vedno več, vedno bolj in vedno proti nekomu. To je za sobivanje slabo. Nič čudnega ni, da je Darwin postavil princip tekmovalnosti v naravi kot osnovo razvoja – darwinizem. Bil je moški, jasno. Malo ljudi pa ve, da je simbiozo, torej sodelovanje v naravi, prva v razvojno teorijo postavila ženska Lynn Margulis, in nihče ne ve, da je čakala kar 15 let, da so ji moški objavili ta znanstveni članek. Danes je to splošno sprejeta in dokazana teorija, ki razlaga, od kod imajo mitohondriji svoj DNA in kako so kloroplasti prišli v celico, da se je kompleksno življenje sploh razvilo, pa se temu ne reče margulizem, v gimnaziji se danes učijo o teoriji, avtorico pa zamolčijo, tudi profesorice, ne samo profesorji. Pa bi bilo tako lepo ravnovesje.
Ženske imamo za uspešne, kadar delujejo po moškem principu: tekmujejo, so agresivne in vse premagajo. Žensk, ki delujejo po ženskem principu, torej po sistemu mreženja, ne piramidenja, mediji ne opazijo. Za Nobelovo nagrajenko, ki je celo Afriko posadila z drevesi, najbrž nihče ne ve – še jaz ne –, kako ji je sploh ime (Wangari Muta Maathai, Kenija). To se mi zdi katastrofalno. Tudi Jocelyn Bell Burnell, ki je odkrila radijske valove, ki jih oddajajo pulzarji, ne poznamo po imenu. Nobelovo nagrado za to odkritje pa je dobil njen mentor in izjavil je, da je za to zaslužen on kot kapetan, vodja projekta. S tem se ne bi strinjal. Prepričan sem, da je nagrado dobil, ker je bil moški, dali so mu jo moški. To je še razumljivo, ampak da ženske tako vneto zagovarjajo patriarhat, se zdi pa nenavadno. Mi imamo zdaj, hvala bogu, predsednico republike, ki ima napake kot vsi drugi politiki, ampak smešno se mi zdi, da po njej pljuvajo bolj ženske kot moški. Ne govorim, da se mi zdi bolje delovati po ženskem kot po moškem principu, in se mi ne zdi pomembno, ali tako deluje moški ali ženska. Pomembno je sobivanje, sodelovanje, ohranjanje ravnotežja.
Ste z leti spreminjali odnos do žensk?
Sploh ne. Spremenil se je moj odnos do okolja, do družbe. Sicer pa želim povedati, kako nevarno je lahko tekmovanje, agresija. Bolj ko se spreminja okolje, bolj vidim, da je samo v ravnovesju in ohranjanju okolja rešitev. Pri nas se na politični in obpolitični sceni ljudje ves čas med seboj izzivajo in želijo drug drugega premagati. Boljši zgled bi bila borilna tehnika aikido, ki uči, da se tvojo agresijo izkoristi proti tebi, se pravi – toliko, kolikor si agresiven, toliko se boš sam poškodoval. Jaz ne bom agresiven proti tebi, samo kanaliziral bom tvoje početje. Če bi nam to uspelo, bi vsa agresija, energija, ki tolče druga ob drugo, lahko tekla vzporedno in k istemu cilju.
Se strinjate, da imamo politike, kot si jih zaslužimo?
Imamo takšne, kot smo si jih izbrali in vzgojili. Ljudje ponavadi rečejo, politika je grda, in se z njo ne bodo ukvarjali. To je tako, kot da bi rekli: »Izvolite, pojejte me!« Vsi, ki so opredeljeni, hranijo politike, in vsi, ki so neopredeljeni, so mrhovina za politike.
Kako pa je pri vas doma? Imate ob vsem, kar se dogaja v družbi, v njej oazo sožitja?
Mislim, da ja, kar pa ne pomeni, da ni konfliktov. Ampak če najprej ugotoviva, v katero smer hočeva, bova lahko tekla v isto smer, s seboj vlekla še voziček, pa bo še vseeno jasno, kateri od naju je močnejši, če je že nujno narediti primerjavo. Če pa se bova pred tekom tepla, kdo bo voziček vlekel, se ta ne bo kaj dosti premaknil. Tako vidim razmerje med sožitjem in tekmovalnostjo.
Vaši otroci imajo zdaj že od 16 do 40 let. Kako pa se je z leti spremenil vaš odnos z njimi?
Z vsakim imam drugačen odnos. Vedno sem govoril, da ne bi rad otrok vzgajal, ampak si želim z njimi sobivati. Imam jih, ker mi je lepo z njimi živeti.
Pred leti, ko sva se pogovarjala, ste mi rekli, da vam je hči, psihologinja, rekla, da ima vsak človek samo dva problema v življenju, očeta in mamo. Kako velik problem ste vi za svoje otroke?
Upam, da dovolj velik, da se bodo na tem problemu učili. Da bom vsaj toliko negativen kot pozitiven zgled. (nasmešek)
Je treba biti tudi negativen zgled?
Absolutno. In puberteta je čas, ki mora biti zelo mučen, če imaš popolne starše.
In kje vi niste popolni?
O tem pa ne bom govoril. (nasmešek) Tisto, kar se meni mogoče zdi čisto v redu, se drugemu zdi velika napaka.
Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
