Ljudje

Hrano lahko pridelaš skoraj kjerkoli

Biba Jamnik Vidic
21. 6. 2022, 21.24
Posodobljeno: 21. 6. 2022, 21.27
Deli članek:

Sanja Lončar, vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave ter soavtorica več kot 20 priročnikov s preverjenimi naravnimi rešitvami, je tudi vrtnarka. S partnerjem imata nad Škofjeloškim gradom, 500 metrov od doma, 2,5 ha veliko zemljišče, na katerem so trije vrtovi, gozd in travniki. Travnike sta zasejala z zdravilnimi rastlinami, katerih semena sta nabrala na visokogorskih pašnikih, vrtovi pa so sploh nekaj posebnega. Kljub ekstremnim pogojem – na prvem vrtu, kjer sonce neusmiljeno pripeka in zemlje ni več kot deset centimetrov, na drugem pa sonca ni od 15. septembra do 15. marca – sta vrtova polna vrtnin, jagodičevja, grmovnic, sadnega drevja, zelišč in dišečih vrtnic. Na tretjem, kjer pogoji tudi niso rožnati, pa vzgajata sadike.

Šimen Zupančič
Sanja Lončar, vrtnarka, ki dokazuje, da se da hrano pridelovati tudi v ekstremnih razmerah.

Če veš, kaj delaš, lahko narediš čudeže. Prvi vrt, ki smo si ga ogledali, sta s partnerjem, pove Sanja, zasadila lani jeseni. »Odločila sva se, da preveriva, ali se da hrano pridelati tudi v ekstremnih pogojih. Pod vrtom je namreč jama Marijino brezno, eden največjih kompleksov slovenskih jam, celo večji od Postojnske.« Vrt je na stropu jame, na kateri je le približno deset centimetrov zemlje. Vse količke za oporo sta morala podpreti, da sploh stojijo pokonci. Povrh vsega sodi zemljišče pod posebno zaščito. »Pod njim so arheološka najdišča, spada pa tudi v varstveno območje Natura 2000, kjer vlada eden strožjih režimov varovanja, le v Triglavskem narodnem parku so večje omejitve. Želela sva dokazati, da kljub temu, da je treba upoštevati omejitve, lahko tudi tukaj pridelava hrano. Sploh ni res, da se na zavarovanih območjih nič ne sme delati. Res pa je prepovedano početi neumnosti, s katerimi poškoduješ naravo. Če veš, kaj delaš, lahko narediš čudeže. Na vrtu, kot lahko vidite, je brez namakanja in prekopavanja zraslo kar nekaj rastlin.«

Narava ima svojo modrost, ki se ne ozira na želje ljudi. Dodaten izziv, pove Sanja, je bila tudi lega vrta. »Ker leži na jugu, sonce močno pripeka, zaradi kraškega terena pa zemljišče tudi ne zadržuje vode. Zaradi teh pogojev smo se res strogo držali načel permakulture ter sadili samo tiste rastline, ki potrebujejo zelo malo zemlje in vode. Prvenstveno pa je to naš učni zeliščni vrt.« Zelišča so posadili na grede, ki so jih naredili iz kartona, nanj nasuli listje in tanko plast zastirke iz posušene trave. »Dodali nismo nobenih gnojil niti komposta, saj želimo, da zelišča zrastejo v svojem ritmu. Tudi zalivamo jih ne. Edino, za kar skrbimo, so zastirke. To je res primer ekstremnega vrta, na katerem bomo preverili, kaj v takih pogojih sploh lahko uspeva. Smo pa že takoj ugotovili, da ima narava svojo modrost. Ko mora poskrbeti sama zase, se zelo dobro znajde. Ne trdim, da je tega sposobna čisto vsaka rastlina, kar precej pa jih je. Mene je v tem smislu zelo presenetila solata. Nikoli si ne bi mislila, da je sposobna zrasti nekje, kjer skoraj ni zemlje. Pa je zrasla.« Odločilno je bilo, razloži Sanja, da so seme solate raztresli po vrtu in se je solata sama »odločila«, na katerem koncu vrta bo zrasla. »Če pustiš, da rastline same izberejo prostor, kjer želijo rasti, je takoj lažje.«

Ne predstavljam si, da bi tradicionalni vrtnarji sprejeli tak način vrtnarjenja. Sanjin vrt namreč ni po pravilih, ni klasičnih gredic, rastline rastejo vse počez, tudi kakšen plevel se najde med njimi. »Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj ljudje tako sovražijo plevele. Potem pa so mi enkrat v Avstriji razložili, da so duhovniki v času Marije Terezije pridigali, da plevel na vrtu pomeni greh na duši. Očitno so naše prababice to tako ponotranjile, da se je ta strah ohranil skozi rodove.« Dobro bi bilo, svetuje Sanja, da bi ljudje začeli sklepati kompromise. »Ko nehaš naravo siliti v neki svoj red, imaš veliko manj dela. Narava ima svoje zakonitosti, in bolj ko ji vsiljuješ svojo voljo, bolj se ti upira. Treba jo je opazovati, in če ti sporoči, da moraš nekaj narediti prav danes, jo poslušaj. Če je ne boš poslušal, boš imel jutri še enkrat več dela.«

V ekstremnih pogojih preživijo le nerazvajene sadike. »Moj dragi je čez gozdne jagode, ki so tukaj rasle, še preden smo začeli zasajati vrtnine, nasul 20 centimetrov zemlje in lubja. In ne boste verjeli, vse so spet prišle ven.« Tudi vrtnice, ki sta jih potaknila leto in mesec dni nazaj, so se prijele. »To so stare srednjeveške vrtnice, tiste iz vrtnarij tukaj ne bi uspevale. Enako je s sadikami drugih vrtnin. Vse sadike smo vzgojili sami, in to iz lastnih semen. Razvajene sadike v teh pogojih ne bi preživele. Moj dragi namreč sadike vzgaja v nemogočih razmerah. Te sadike so kot nerazvajeni otroci, ki so srečni, kamor koli pridejo.« Ker je vrt le lučaj od gozda, me je zanimalo, kako se dogovorijo z divjadjo. »Upoštevali smo nasvet biodinamikov, ki so nam povedali, da je treba ograjo postaviti, preden na vrt kaj zasadiš. Tako živalim sporočiš, da ta prostor ni njihov. Če pa ograjo postaviš, ko imaš vrt že zasajen, mislijo, da je ta prostor za vekomaj njihov.«

Več v reviji Jana, št. 25, 21. 6. 2022