Kjerkoli v Nemčiji se poškodujete, je zdravnik pri vas v 15 minutah, v Avstriji se helikopter dvigne vsakokrat, ko rešilec po cesti ne more biti pri vas v 15 minutah. Pri nas je drugače. Če se ne poškodujete v gorah, kjer bodo za vas poskrbeli gorski reševalci, ki lahko helikopter aktivirajo takoj, mora do vas najprej prispeti zdravnik – po cesti. Šele zdravnik oziroma zdravnica lahko aktivira helikopter. Dragocene minute pa tečejo ...
Za helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP) imamo dve bazi, eno na Brniku, ta obratuje do 20. ure, in drugo v Mariboru, ki obratuje do 17. ure. Ponoči smo Slovenci brez helikopterske nujne medicinske pomoči.
Vojaški helikopter z Brnika od klica do vzleta potrebuje od 10 do 15 minut. Težava je, ker je ta helikopter vpet še v druge dejavnosti: gorske reševalne službe, sekundarnih prevozov (npr. pacienta v kritičnem stanju je treba iz izolske bolnice prepeljati v ljubljansko), prevoze novorojenčkov (v inkubatorju) in gašenje. Ko je gorelo na Gorenjskem, je tja poletel helikopter iz mariborske baze, in če bi na sekundarni prevoz odletel helikopter z Brnika, ga za morebitno hudo prometno nesrečo nimamo. Zato potrebujemo vsaj tri namenske helikopterje.
Je težava denar? Verjetno ste se prijeli za glavo, češ, to stane milijone, ki jih nimamo, uporabljajmo še naprej vojaške, ki bi sicer stali v hangarju. Res je, takšen helikopter stane osem milijonov evrov, ampak tudi vojaški helikopterji niso brezplačni. Samo za njihove rezervne dele smo lani plačali pet milijonov evrov, ura letenja z vojaškim helikopterjem stane po nekaterih podatkih 3000 evrov (odvisno od tipa helikopterja; cougar je s 7000 evri na uro najdražji).
»Zmotno je prepričanje, da so prevozi z vojaškimi helikopterji zastonj. Helikopterske prevoze HNMP-ja plačujemo iz posebne proračunske postavke, medtem ko ZZZS plača medicinsko posadko – to je milijon in pol. Ko vse to namečemo na kup, ugotovimo, da imamo strašno drag sistem, ki ni dovolj učinkovit. Pri čemer ne trdim, da delajo fantje Slovenske vojske slabo – nikakor, samo pohvaliti jih moramo, ampak moramo se vprašati, kaj je primarna naloga vojaškega helikopterja. Je to reševanje?« je kritičen Robert Sabol.
Da je pri nas za helikoptersko nujno medicinsko pomoč pristojna vojska s svojimi zrakoplovi, je unikum v Evropi, tak sistem imajo le še na Hrvaškem. Tako se je s sklepom vlada odločila lani. »To je zdravstvena dejavnost, ki z vojsko nima nič. Vojska ima tudi 15 rešilcev – zakaj jih potem ne uporabljamo mi, kadar imamo gnečo? Zato, ker je to civilna aktivnost. Aha, po tleh ne gre z vojsko, po zraku pa?«
Prepozni ste, obrnite helikopter. Sabol trdi, da bi bilo na dan vsaj 20 vzletov – če bi imeli namenski helikopter samo za nujno medicinsko pomoč. »V UKC Ljubljana vsak dan pripelje 20 reševalnih vozil pod nujno, ki niso iz Ljubljane. To so vitalno ogroženi pacienti. Kadar gre, na primer, kočevska zdravstvena ekipa ponoči iz Kočevja v Ljubljano, ji to vzame dve uri in pol za vožnjo tja in nazaj. Toliko časa je kočevska regija brez zdravstvene ekipe. Zato bi morali v vsaki regiji pripraviti določeno površino, kjer bi lahko pristal helikopter (tudi ponoči), do tja pa bi ponesrečence pripeljali z rešilnim avtomobilom. Tak pacient bi lahko bil v ljubljanskem UKC-ju v 20 minutah, v regiji pa bi ostal rešilec.
Več v Jani, št. 25, 21. 6. 2022
