Veliko zastavljenega je uresničil, žal pa mu je, da mu ni uspela velika revizija, kateri odbori, agencije in institucije so v državi potrebni. Prepričan je, da je treba javni sektor oklestiti, saj imamo v njem armado 187.000 ljudi. Želi, da pride v Sloveniji do sprememb, da se presekajo vzorci, v katerih se vrtimo desetletje in več. Zato se tudi on veseli volitev. Tistega aprilskega večera bo pri njem doma žur – ker ima takrat rojstni dan njegova hči.

Dejali ste, da si morajo Slovenijo vzeti za projekt mladi.

Rad bi videl, da pridejo mladi na volitve in povedo, kaj hočejo imeti, v kaj in koga verjamejo. To se mi zdi ključno.

So mladi aktivni v krajevnih skupnostih in občinskih svetih?

Ne bi rekel. Kolikor revidiramo lokalno samoupravo, ne čutim vpliva mladih najprej v lokalnem okolju, kaj šele na državni ravni. Zakaj je tako? Ker so politiko kot poklic popolnoma priskutili. Kadar se pogovarjam z mladimi, tudi s svojimi otroki, je poklic politika ali tistega, ki je javno izpostavljen, nekaj, česar si nihče ne želi. Nekaj, kar je popolnoma heretično, češ, saj nisi neumen, da boš to počel. In to je narobe, saj ceno tega plačujejo dobri ljudje.

Pri nas se praktično pričakuje aplavz, če rečeš, da te politika ne zanima – ne vem, ali je to naš unikum, so pa politiki najbrž veseli, da nas politika ne zanima.

To je obrnjena logika, če ne bo pretočnosti s strani mladih in drugih razumnih ljudi, se nam bo zgodila oziroma se že dogaja izrazita negativna selekcija v politiki. To se vidi v kakovosti razprav v državnem zboru, osebnih preferencah, kvalifikacijah županov, kandidatov za svetnike … Opažam grozljivo erozijo kompetenc teh ljudi. Bom kar neposredno povedal, da si nekaj sedanjih ministrov pred desetimi ali dvajsetimi leti ne bi zamišljal niti kot mlajših uslužbencev na ministrstvih.

Najbrž se ljudje nimajo časa ukvarjati s politiko, ko pa se morajo spopadati s preživetjem. Zdaj visoke položnice udarjajo ne samo po tistih z mizernimi plačami, ampak ne dajo več dihati tudi tistim, ki so si doslej lahko privoščili tudi dopust ali dva na leto. Menim, da srednji sloj izginja.

Računsko sodišče se ukvarja s socialnim položajem mladih in starejše populacije ter tudi z revščino. Grozljivi so podatki o tem, da vsaka druga ženska, ki živi sama in je stara nad 65 let, živi v revščini ali na njenem pragu. Na pragu revščine so tudi enostarševske družine. Torej je revščine več, kot si mislimo. To pomeni, da socialna država pri nas ni dobro organizirana.
Na krut način prihajamo do tega, da bomo oblikovali zgornji elitistični razred, to so lastniki podjetij, pri čemer moram jasno povedati, da angažirane lastnike kapitala moramo imeti. Zelo zagovarjam, da so to domači lastniki. Če bi dali na slovenske poslovne stavbe zastave držav, iz katerih prihajajo lastniki ali skladi, bi bil to kar boleč sprehod skozi slovenske kraje. Imamo še zelo malo slovenskih lastnikov kapitala. In ti poskrbijo, da imajo ljudje spodobne plače, plačujejo prispevke, davke, so družbeno odgovorni – za to jim je treba dati neko priznanje.
Po drugi strani pa je treba razumeti, da srednji sloj ne more biti lastnik kapitala, ampak mora dostojno in dobro živeti, skrbeti za svoje potomce, za materialni položaj. In ta razred je sedaj v posebnem krču, ker ne more dohajati stroškov vsakodnevnega življenja. Počasi bo izginil in oblikoval se bo razred bogatih in razred bolj ali manj revnih oziroma tistih, ki se bojijo prihodnosti.
Na to bomo morali paziti, predvsem pa pozornost usmeriti na položaj mladih. Če se danes najdeta dva mlada iz šibkejšega socialnega okolja, ju čaka agonija, saj ne moreta dobiti posojila za stanovanje, obsojena sta na prekarno delo … Treba se je vprašati, zakaj je v Sloveniji zelo dostopno izobraževanje in zelo nedostopna prva zaposlitev. Že tako mi je grozno slišati stavek, kdo mi bo nekaj »zrihtal«, ko pa mi mlad človek reče, upam, da mi bo kdo zrihtal službo, je to strašno. Tega v 2022 ne bi smeli nikjer slišati, a je še kako realno!
Sem pa na to čedalje bolj pozoren. Tisti, ki so dobro študirali ali se izobraževali v javno financiranih programih, se znajdejo v položaju, ko vedo, da bodo dobili službo le, če jim jo bo nekdo zrihtal. Neodvisno od njihove sposobnosti, kapacitete, pripravljenosti in volje za delo … Veste, kakšen neprijeten položaj je to! Mislim, da bi morali oblikovati poseben instrument prve službe. Če že financiramo z javnim denarjem nekoga, da študira, verjemimo tudi v zaposljivost diplomanta. Zato bi se morala država angažirati, da poskuša organizirati ali subvencionirati prvo zaposlitev. Ta začetek je pomemben, sicer bodo otroci do pozne starosti v breme staršem.
Perverzno se mi zdi, da se bo o položaju mladih in revščini pogovarjalo v predvolilnem času, leta in leta prej pa smo se vrteli okoli drugih tem.

To pač sodi k nam, kot ste diagnosticirali Slovenijo: vemo, kaj je narobe, a stanja ne rešujemo.

To je slovenska diagnoza, zakaj bolehamo kot država, zakaj smo manj uspešni. Tudi države so v konkurenčnem okolju, ne samo podjetja in posamezniki, primerjamo se s svojo okolico. Če smo kot država manj učinkoviti, bomo manj zanimivi za investitorje, za naše državljane, ki bodo iskali pot ven, itd. Za Slovenijo je značilno, da znamo zelo dobro definirati probleme v družbi, deset let že prepoznavamo enake probleme, ampak o učinkovitih ukrepih se ne moremo zediniti. O nevzdržnosti pokojninske blagajne govorimo že nekaj časa, prav tako je deset let tema nedostopnost zdravstvenih storitev, a nekih resnih premikov ne vidim. Socialni transferji rastejo, obenem pa raste potreba po dobrodelnosti v društvih – to dvoje ne gre skupaj. Položaj mladih je problematičen leta in leta – pa dobro, ali bomo mi že kdaj ukrepali?! To je posebna frustracija našega dela: zelo veliko razkrivamo, malokrat pa lahko rečemo, da se je veliko spremenilo. Zaradi tega sem strašno slabe volje.

Več v Jani, št. 11, 15. 3 .2022