Za njim je uspešna pot. Zoisov štipendist. Nagrajenec slavističnega društva. Profesor na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Lektor za slovenski jezik na filozofski fakulteti v Zadru in na Reki. Piše berila, učbenike in leksikone, tudi blog z naslovom Šolski eseji, prevaja. Junija je bralcem predstavil roman Goldfisch, za katerega lahko iz prve roke povem, da je vreden branja. V skoraj vsakem liku v knjigi se namreč skriva tudi delček njega. Klemen Lah, učitelj.
Prvi del trilogije Goldfisch je v knjižnicah stalno izposojen, kritike bralcev so odlične. Zdaj verjamete, da je ta »cerebralna sirota«, kot ste se opisali v enem od svojih esejev, v življenju uspela?
Če uspeh pomeni, da bi se moral odreči svojim najbolj ranljivim in šibkim delom, npr. »cerebralni siroti«, potem upam, da mi ni uspelo. Uspeh je v sodobnem svetu precej vprašljiva vrednota, kar vsakodnevno dokazujejo resničnostni šovi: sporočajo nam, da ni toliko pomembno, kaj počnemo, kot to, da smo poznani in veljamo za uspešne. To je eden večjih problemov sodobne družbe in tudi šole, saj že otroci v imenu uspeha pogosto potisnejo druge vrednote v ozadje. Jih res želimo učiti tega? Če bi nam uspelo v šolah učiti, da si uspešen takrat, ko delaš, kar rad delaš, in s tem razveseljuješ tako sebe kot druge, bi lahko rekli, da smo uspešni. Če pa družbenega dojemanja uspeha ne moremo spremeniti, bi morali naše otroke učiti, da je največji uspeh sprejemanje lastnega neuspeha.
Preden ste začeli poučevati na waldorfski gimnaziji, ste učili tudi na državni, a ste službo pustili in v vmesnem času raje delali kot reševalec. Niste več hoteli biti del sistema?
Hotel, a sem se zlomil: zdelo se mi je, da ne poučujem, temveč proizvajam izdelke za trg. Spomnim se, kako sem na svojem zadnjem informativnem dnevu zaman čakal še na kakšna druga vprašanja kot, koliko točk dosežejo vaši dijaki na maturi, koliko imate zlatih in diamantnih maturantov, koliko tujih jezikov učite … To so seveda pomembne zadeve, ne pa bistvene. Kot učitelju se mi zdi bistveno, da v učnem procesu učenca podprem tam, kjer je šibak, in spodbudim tam, kjer je nadarjen. V veliko pomoč bi bilo, če nam pri tem ne bi bilo treba slediti vnaprej shojenim potem, ki jih zapovedujejo zunanja ocenjevanja, kot sta NPZ in matura. Priznati bi si morali, da je učni načrt že dolgo klinično mrtev in da šolski vsakdan vse bolj prežema strah pred neuspehom na pomembnih preizkusih znanja. Tako učence kot učitelje.
Tisti, ki ne poznajo waldorfskega sistema šolanja, so prepričani, da so vaši učenci in dijaki preveč zaviti v vato in imajo pomanjkljivo znanje. Kaj vi pravite na to?
Naši dijaki so uspešni na vseh fakultetah in akademijah. Seveda včasih žal ne gre po željah, tako kot na drugih šolah, a tudi to je del življenja. Pogosto dragocenejši, kot si sprva mislimo. Ljudje naši šoli radi očitajo, da sicer vzgaja fajn ljudi, da pa je življenje drugačno. Kakšno, jih vprašam. Ja, bolj surovo, rečejo, bolj zgodaj bi jih morali vzeti iz vate. Takrat jih vprašam, ali svojemu otroku pri štirih letih ponudijo alkohol. Ne, so ogorčeni. Ja, zakaj pa ne, navadite ga čim prej, življenje je surovo. Ne, mi rečejo, treba je počakati na pravi čas. Točno to počnemo mi; ne zavijamo jih v vato, ampak čakamo na pravi trenutek. Trudimo se ohraniti njihovo radovednost in odkriti ter razviti darove, ki jih prinesejo s seboj. Če je to dobro storjeno, jih naprej žene njihova lastna, notranja motivacija.
Ampak ali so pozneje zaradi takega ujčkanja lahko konkurenčni na trgu?
Kadar grem na informativne dneve in poslušam, s čim vse bodo šole »opremile« svoje dijake, da bodo čim bolje zvozili na trgu dela, se ne morem znebiti vtisa, da je šolstvo postalo podružnica gospodarskega sistema in da ni namenjeno šolanju ljudi, temveč proizvajanju, kot temu cinično pravijo, človeških virov. Vprašanje, kaj bo dijakom omogočilo preživeti na trgu, je nesmiselno, saj ne vemo zanesljivo, kakšne poklice bomo potrebovali čez deset let. Nadomestiti bi ga morali z vprašanjem, kaj nam pomaga živeti.
»Dolga leta poučevanja so me naučila, da je samo nekaj bolj nevarno kot kršenje pravil – da jih brezpogojno spoštujemo. Kot je samo še ena stvar bolj krivična, kot da vse otroke obravnavamo različno – to, da jih vse obravnavamo enako.« Vaše besede v enem od vaših esejev. Ampak mantra, da je treba vse otroke obravnavati enako, je v naših šolah zelo razširjena.
Na poklicni šoli sem učil fanta, ki je jezikovni test pisal negativno. Le uro pred tem, ko bi moral vrniti teste, sem od razredničarke izvedel, da ga je oče zaradi negativne ocene pri nekem drugem predmetu tako premlatil, da je od takrat naprej jecljal. Znašel sem se v hudi zadregi. Če bi z njim ravnal enako kot z drugimi, torej po črki zakona, bi privolil v to, da ga oče doma ponovno razbije. Če pa bi naredil izjemo, torej upošteval, da so njegove okoliščine drugačne, kot so okoliščine drugih dijakov, bi ravnal precej bolj pravično. Ker mu je manjkala le ena točka, sem lastnoročno popravil napačen odgovor – vrstilnemu števniku sem dodal manjkajočo piko.
Se je vaše tveganje obrestovalo?
Kot če bi vložil v kriptovalute. Fant je nekako začutil, kaj sem storil zanj. Do konca leta se je silno trudil in iz dijaka, ki se muči za dvojko, postal mali odličnjak. Spoznal sem, da so t. i. enake možnosti prazne besede, če ne upoštevamo okoliščin, iz katerih otroci prihajajo, in kar je morda še pomembnejše, razvojnega loka. Ljudje se razvijamo različno hitro, in če pri otrocih tega ne upoštevamo, smo marsikaj zgrešili. Otroci imajo obdobja, ko ne delajo kaj dosti ali celo nič, in obdobja, ko se učijo ogromno ter vse nadoknadijo. Problem današnjega dojemanja razvoja je, da ga vidimo preveč linearno.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 9.11.2021
