Zaljubljeno v vse, kar je kitajsko, jo je leta 1977 doletela čast, da je kuhala za prvo kitajsko delegacijo zdravnikov, ki je prišla v Jugoslavijo. Peljali so jih na Kope, najvišji del Pohorja nad Slovenj Gradcem, in jim tam pripravili tudi pogostitev. »Mene so zadolžili za pripravo kosila. Od doma sem prinesla soparnike, izbrala najlepše kose iz svoje zbirke kitajskega porcelana, zapakirala jedilne palčke in seveda vse potrebne sestavine za svoj kulinarični podvig. Postregla sem jim s čisto pravim kitajskim kosilom. Začeli so z juho, ki sem jo postregla tudi med glavnimi jedmi, z juho so kosilo tudi zaključili. Med gosti je bil tudi starejši zdravnik. Ko sem mu ponudila jedilne palčke, je od ganjenosti zajokal.«
Delegacijo je pogostila še enkrat, takrat kar v svojem stanovanju. »Zanimivo srečanje je bilo, še posebej zato, ker sta z njimi prišla dva uradnika, eden je bil jugoslovanski udbaš, drugi je bil njihov špicelj. Nisi ju mogel zgrešiti. Oba sta se namreč zelo zategnjeno držala.« So pa bili kitajski zdravniki nad Marinko in njeno kuhinjo tako navdušeni, da so jo pred odhodom iz Ljubljane povabili, naj se jim pridruži še v Beogradu. Da bo zagotovo prišla, so ji plačali tako letalsko vozovnico kot prenočišče v hotelu.
Ta posebna gospa, ki se v življenju nikoli ni želela izpostavljati, je bila gonilna sila družine Pečjak in desna roka moža, pisatelja in psihologa dr. Vida Pečjaka. Zato danes verjetno skoraj nihče ne ve, da se je pred skoraj 60 leti prva lotila priprave azijskih jedi. V svoji zbirki ima sedem kuharskih knjig. Poleg knjige Kuharska umetnost Azije, ki je izšla leta 1977 in še vedno velja za eno boljših kuharskih knjig azijske kuhinje, je napisala prvo knjigo o soji v kulinariki, ko so to stročnico uporabljali izključno za prehrano živali. Izdala je tudi prvo knjigo o kuhanju v mikrovalovni pečici, s sinom Jernejem pa sta pred 24 leti naredila danes največji slovenski kulinarični portal Kulinarika.net., kjer je zbranih 19.180 receptov z vsega sveta. Veliko jih je prispevala tudi gospa Marinka, ki še danes bdi nad vsemi recepti na portalu.
Od kod vaša ljubezen do kuhanja?
Imela sem mačeho, ki je bila izvrstna kuharica. Že kot deklica sem ji pomagala v kuhinji. Všeč mi je bilo ustvarjanje jedi. Tako sem se pri osmih letih lotila slivovih cmokov. Z njimi sem želela presenetiti mačeho. Presenečenje mi je uspelo, saj so bili cmoki popolni. Ko jih je mačeha videla, je odprla okno in jih ponosna pokazala še sosedam.
Čeprav ste od nekdaj radi kuhali, vas je poklicna pot najprej peljala drugam. Veliko stvari ste počeli: delali v pisarni, popravljali nogavice, nekaj časa ste bili tudi podjetnica. Potem ko sta si z možem ustvarila družino, ste ostali doma. Vse življenje ste bili njegova desna roka. On se je posvečal karieri, vi pa ste skrbeli, da je vse nemoteno teklo, tudi njegova službena potovanja.
Veliko sveta sva prepotovala skupaj. Mož namreč ni želel potovati sam. Moja naloga je bila načrtovanje poti, poskrbela sem tudi za letalske vozovnice, uredila rezervacije prenočišč in priskrbela ustrezne dokumente. Tudi doma sem skrbela, da je vse teklo, kot je treba. Sem si pa na potovanjih vedno privoščila kaj za svojo dušo. Pogosto sem se udeležila tudi kakšnega kuharskega tečaja. Ko sva bila na Havajih, sem se udeležila kar dveh. Najprej sem šla na tečaj francoske kuhinje. Ko so slišali, od kod prihajam, so mi ponudili, da tečaj odplačam tako, da jim v zameno priredim tečaj jugoslovanske kuhinje.
In katera jed jim je bila najbolj všeč?
Ne boste verjeli, ampak najbolj jim je bil všeč mesni burek.
Drugi tečaj, na katerega ste šli, je bil tečaj kitajske kuhinje.
Čeprav smo bili na Havajih, nas je učil kuhar, ki je prišel prav iz Kitajske.
Menda vas je tako navdušil, da ste nakupili veliko kuharskih knjig z recepti za pripravo azijskih jedi, po prihodu domov pa vsem znankam in prijateljicam razlagali, kako dobra je kitajska hrana.
Tako sem bila navdušena, da so vse želele poizkusiti, kaj sem se naučila. Odločila sem se, da organiziram tečaj in jim pokažem. Organizirala sem ga kar v našem stanovanju v bloku. Pred začetkom tečaja sva se z možem odpeljala v Trst in nakupila vse potrebne sestavine. Pri nas se namreč v tistih časih, pisalo se je leto 1968, ni dobilo nič, sploh pa ne začimb. Ko sem pripravila vse potrebno, se je v našo malo blokovsko kuhinjo nagnetlo deset tečajnic. Poleg priprave jedi sem jih učila tudi, kako se pravilno drži palčke in jè z njimi. Na koncu sem vsaki udeleženki podarila košarico z začimbami in blokec z recepti.
Glas o vašem tečaju se je hitro razširil in kmalu ste dobili ponudbo Zavoda za napredek gospodinjstva.
Tam sem potem kar nekaj let vodila tečaje, obenem pa sem zbirala in zapisovala nove recepte. Ko se jih je nabralo zadosti, sem se odločila, da jih izdam v knjigi. V Kuharski umetnosti Azije, ki je obsegala 233 strani, sem zbrala recepte od Kitajske in Indonezije do Filipinov. Izbrala sem samo recepte, v katerih ni bilo sestavin, ki jih Slovenci ne bi jedli. Kitajci namreč pojedo vse, kar ima štiri noge, razen mize. (smeh) Da je to res, sem se prepričala, ko sva bila z možem v Hongkongu. Čeprav je bilo precej umazano, tam nisem videla niti enega ščurka. Sem jih pa poskusila na krožniku, in sicer ocvrte. Bili so zelo okusni.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35, 31.8. 2021
