Ljudje

Jelka Sežun: mojstrica besed

Marija Šelek
3. 2. 2021, 22.00
Deli članek:

Izmed vseh novinark v uredništvu je ona tista z najbolj izpiljenim slogom pisanja. Njeni teksti so pogosto skorajda literarne mojstrovine. Na kakršenkoli dogodek ali v temo jo vržeš, bo znala o tem pisati nadvse zanimivo in največkrat se boš ob tem režal ali vsaj muzal. Je edina med nami, ki zna biti v člankih duhovita na ukaz urednice. To je prekleto težko, a njej vedno uspe. Ljubiteljica opere, filmov, velikih torbic in hitre vožnje, zavzeta pobudnica druženj ob čaju ali kavi ter sovražnica predolgo odprtih oken.

osebni arhiv
Fotografirati se še vedno ne mara, najraje se skrije vsaj za očali, če je zraven še klobuk, pa toliko bolje.

Ob njenih elektronskih pismih, četudi včasih samo enovrstičnih, se pogosto naglas krohotam. Zna pa tudi pičiti – z izbranimi besedami okrca kot malokdo. Je upornica, a vedno z razlogom, in tista, ki največ ve o delavskih pravicah.

Besedovanje je njena moč in samo vprašanje časa je, kdaj boste lahko brali njeno knjigo. Vedno je z lahkoto pisala, zato se je v gimnaziji spraševala, ali bi bila njena prihodnost v novinarstvu. Ampak si je rekla ne, ker je preveč sramežljiva. Pa je šla študirat angleščino in italijanščino. Zakaj? »Z matematiko in fiziko sem od nekdaj skregana, vse naravoslovne vede so moje naravne sovražnice, jeziki so edino, kar me veseli in pri čemer sem zares dobra. So me strašili, da potem ne bom dobila službe, ampak slučajno sem srečala nekaj let starejšega soseda, in ko sva klepetala, sem mu potožila, da se ne morem odločiti za študij, pa je rekel, veš kaj, ti kar študiraj, kar te veseli, služba se potem vedno najde (takrat je to še držalo). Najboljši nasvet mojega življenja. Tri mesece po diplomi sem bila že v službi. In se zdaj hvalim okrog, da sem naključna novinarka.«

Je torej profesorica angleškega jezika s književnostjo in profesorica italijanskega jezika s književnostjo, a niti en dan ni delala v svojem poklicu. »Slovenskim otrokom je bilo marsikaj prihranjeno,« doda.

V novinarstvo je vstopila v zadnjem letniku faksa, ko se je prijavila na razpis v Stopu, kjer so iskali sodelavce za pomoč pri pisanju televizijskega sporeda. Sprejeli so jo in kasneje ugotovili, da zna pisati več kot samo spored. Izbrala si je rubriko o filmu. »Ko sem čez eno leto diplomirala, sem rekla tedanjemu uredniku Stopa Miranu Sattlerju, da si moram poiskati službo in ne morem več delati na Stopu – razen če me on vzame v službo. In me je.«

Garaško delo za dobro plačilo. Pisala je tudi za Lady, in ker so širili obseg, jo je Bernarda Jeklin povabila za pomočnico urednice. Pograbila je priložnost in zamenjala redakcijo, pisala o filmu in tujih zvezdah, nato pa vedno več urejala. Sledilo je štiriinpolletno urednikovanje Lady, ki ga opisuje takole: »Lady je podjetju nosila veliko denarja in tedanji šefi so razumeli, da je treba dobro delo tudi spodobno plačati. Ne samo urednica, tudi vsi sodelavci smo zelo dobro zaslužili. Bilo je garaško delo in ne prav cenjeno, nekateri na primer niso hoteli pisati za nas. Mi smo delali za denar, ne za prestiž. Ampak smo delali dobro in zares smo se potrudili. Je pa imela Bernarda filozofijo, da morajo najbolj neumne stvari delati pametni ljudje. Ženske, ki so spočele Lady, so bile vse zelo inteligentne, izobražene, razgledane, duhovite. Z nekaterimi sem delala tudi jaz in je bila krasna izkušnja.«

Ko je po selitvi uredništev v Črnuče postala v celoti Janina novinarka, jo je urednica od filma nežno porivala proti drugim temam, za kar ji je Jelka še vedno hvaležna. »Zdaj pokrivam vse, čeprav so mi seveda nekatere teme ljubše od drugih. In še ena najboljša stvar, prišla sem v redakcijo, kjer se imajo ljudje resnično radi, kjer pazijo drug na drugega, si pomagajo in se po vseh teh letih vsako jutro še vedno razveselijo drug drugega. Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak na Jani imamo zbirko najbolj duhovitih ljudi v Vevčah. No, v bistvu na svetu. Toliko, kot se tukaj presmejim, se nisem še nikoli.«

Smeji se naglas. In z njo lahko kakovostno razpravljaš tako o političnih in drugih družbenih temah kot tudi o lahkotnih knjigah za dame. Je krasna tolažnica – vedno ve, kaj reči, in če je treba pomagati, ne ostane samo pri besedah. Je kot jajce: na zunaj trda, znotraj pa mehka. Oprosti, Jelka, nisem našla boljše primerjave.

Izpovedi naključne novinarke

Najboljše stvari, ki so se mi zgodile: Študij, ki mi je bil zares pisan na dušo, pa služba, kjer sem združevala dve veliki ljubezni, do besede in do filma, potem me je film sicer nehal zanimati, besede me pa še vedno. Pa to, da sem povsem po naključju lani napisala nekaj, kar je približno romanček, in sem se ob tem nepopisno zabavala. Zakaj mi ni nihče prej povedal, da je super pisati fikcijo?

Obožujem: Besede. Fraze. Rada se igram z jezikom, od vsepovsod si prisvajam dobre besede in fraze. Moji zadnji pridobitvi sta ileizem in liminalnost. Imam tudi najljubše, te se menjajo, trenutni ljubljenki sta »absolutno« in »približno zdaj«. Približno zdaj ju pa res absolutno najraje uporabljam.

V hladilniku ne sme manjkati: Kisla smetana, a se hecate, kako naj pa kuham brez kisle smetane!!!

Najboljši nasvet moje mame: Daj, poišči si kakšno drugo službo, novinarji so vsi pijanci – ampak mislim, da je bila potem vseeno ponosna name.

Obrazi Zarje Jane

Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

Zarja Jana, št. 5, 2. 2. 2021