Milan, kaj se pravzaprav dogaja? Ob vsaj navidezni stihiji ukrepov se je v javnosti okrepil vtis, da je država povsem izgubila nadzor nad epidemijo.

To je povsem zgrešeno. Tako razmišljajoči so očitno nasedli zlohotnim populističnim ocenam medijev, realnost pa je popolnoma drugačna. Tako število hospitalizacij kot umrlih se nam zelo lepo zmanjšuje, tudi število okuženih. Če bi človek poslušal samo medije, bi res lahko hitro dobil vtis, da se nam sesuva država. A številke govorijo povsem drugo zgodbo. Tudi strokovnjaki za modele se strinjajo, da se situacija umirja in da gremo v boljše čase. Rezerviranih imamo več kot pet milijonov odmerkov cepiva, kar pomeni, da lahko do poletja brez problema pocepimo vse Slovence. Pravzaprav ne razumem, zakaj se v trenutku, ko se na nebu pokaže sonce, ne govori o soncu, ampak se raje še vedno govori o sencah. Pogrešam naš tradicionalni slovenski optimizem. Kam se je skril?

Morda je treščil ob dejstvo, da imamo po vseh zaprtjih, globah in policijskih urah še vedno slabše številke kot Švedi. Ki živijo neprimerno svobodneje kot mi. Kaj ni to jasen in neizpodbiten dokaz, da naši rigorozni ukrepi ne delujejo?

Ne. To je samo še ena populistična ocena, ki nam je vsem skupaj naredila veliko škode. Naj pojasnim. Ko se je ugledna mednarodna organizacija Our World In Data lotila podrobno ovrednotiti rigoroznost ukrepov po posameznih državah, je prišla do zanimivih ugotovitev. Strogost ukrepov je ocenjevala po devetih ločenih kriterijih. Švedska je tako 16. januarja dobila oceno 71,3, Slovenija pa 68,5.

Torej imajo Švedi strožje ukrepe kot mi?

Tako je veljalo 16. januarja letos.

Ampak kako?

Lepo, pač na podlagi vrste kriterijev, o katerih se pri nas večinoma sploh ne poroča. Primer. Ljubljana je bila eno redkih evropskih mest, ki je sredi epidemije speljalo poletni festival. Tudi na to smo lahko zelo ponosni, ker smo ga speljali v skladu z varnostnimi smernicami. Ampak ljubljanski festival je omogočal udeležbo 500 obiskovalcem, na Švedskem pa so imeli vse poletje v veljavi omejitev zbiranja na 50 ljudi. In zato takih festivalov niso mogli imeti. Ali pa recimo obiski v domovih za ostarele.

Ja?

Pri nas smo jih dovolili precej hitreje kot Švedi. Tam so imeli domove povsem zaprte precej dlje. Samo zato, ker javnost o tem ni obveščena, še ne pomeni, da ni res. In če take reči sešteješ in strokovno metodološko obdelaš, prideš do tega, da imajo Švedi nekoliko strožji režim od nas.

Fascinantna trditev.

Tu je tudi vprašanje šol. Drugje po Evropi jih imajo povečini zaprte, mi pa smo otrokom vseeno omogočili šolanje na daljavo. Še en velik uspeh. Drži, tak proces je seveda okrnjen in ne more biti ekvivalenten klasičnemu šolanju. A se boste pod črto gotovo strinjali, da je vseeno boljši kot nič.

Nikakor. Glede na pripovedovanja staršev bi bil nič neprimerno boljši od te torture.

Dobro, to je pač vaše mnenje … A naj dodam, da se tudi odločevalci ves čas trudimo ugotoviti, kako bi lahko šole čim prej odprli. Pazite, predsednik vlade je za odprtje šol. Vlada je za odprtje šol. Šolska ministrica je za odprtje šol. In tudi mi strokovnjaki smo za.

Zakaj torej niso odprte?

Ker se vedno znova zatakne ali pri slabi epidemiološki situaciji ali pri implementaciji. Ko povemo, da je treba šole odpreti pod temi in temi pogoji, se oglasijo sindikalisti, ravnatelji, učitelji in starši. Ki vsi po vrsti menijo, da na tak način šol ne moremo odpreti. Kar je glede na to, da niso naše zahteve prav noben bavbav, milo rečeno skrb vzbujajoče. Če je preveč pričakovati celo to, da bodo učitelji med poukom nosili maske, potem … Hja … (obmolkne)

Torej imamo šole zaprte predvsem zato, ker učitelji nočejo nositi mask?

No, šolnike so motile tudi druge reči. Recimo, da po novem ne bi imeli dovolj prostora, da imajo že itak premalo kadra … Ampak mimo ukrepov preprosto ne moremo. Ob tistem kratkem jesenskem odprtju šol smo jasno ugotovili, da se nadpovprečno okužujejo učitelji. In če šol takrat ne bi zaprli, bi nam jih zaprl virus. Ker preprosto ne bi bilo več učiteljev. No, na vse te šolniške pomisleke so se potem prislinili še razni strankarski veljaki in začeli na hrbtu covida biti politični boj. Kar je pa resnično zavržno. Sploh ker se je začelo tudi sistematično napadati in diskreditirati stroko. Koliko konkretnih življenj nas je to do danes stalo, ne bomo žal nikoli vedeli.

Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021