Jano smo dolga leta poznali kot uspešno manekenko in fotomodel. Skorajda ni bilo slovenskega tekstilnega podjetja, katerega oblačil ni nosila na modnih revijah ali v njih pozirala za kataloge, naslovnice in oglasne kampanje. »Imela sem srečo. To so bili zlati časi, ko smo punce veliko delale, bile tudi dobro plačane in od svojega dela solidno živele. Labod, Mura, Rašica, Beti, Polzela … Takrat so bili to cenjeni tekstilni velikani, zdaj pa jih skoraj ni več. Pogosto smo imele na teden tudi po tri revije ali snemanja, da ne naštevam fotografiranj in drugih projektov, h katerim so nas vabili. Bile smo profesionalne in z leti smo postale dobre prijateljice. Še pred letom, dvema, ko so bili časi bistveno drugačni, honorarji pa precej nižji, smo se z veseljem sprehodile po modni brvi, zgolj zato, da se srečamo in poklepetamo, mimogrede pa še delamo,« pove Jana, ki jo je od nekdaj zanimalo veliko stvari. Nekaj let je preživela v tujini, v Los Angelesu je delala za znanega modnega oblikovalca. Zaradi domotožja se je vrnila v Slovenijo. Ker je bila zelo radovedna in je iz prve roke vedela, kaj se dogaja za kamerami, jo je pritegnilo tudi to delo. Po krizi 2008., ko so se začele zmanjševati modne revije, je štiri leta kot »casting manager« izbirala igralce za filme, reklame in druge projekte. Pri tem je uživala, a si je zaželela še drugih izzivov. Tako je med drugim postala asistentka scenografa, v prvi sezoni nanizanke Usodno vino pa pomagala graditi snemalni studio za Bežigradom. Urejala je različna prizorišča za snemanje reklam za velika podjetja in znala tako rekoč iz nič sredi poletja pričarati prekrasno božično vzdušje za reklame in kataloge.

Strast je gonilo življenja. »Delo je bilo krasno, vendar mi ni ustrezal 12-urni delovnik ob vseh možnih dnevih. Rekla sem si, da potrebujem nekaj rednega in umirjenega. Zato sem se prijavila na razpis za oblikovanje izložb. Delo mi je takoj priraslo k srcu, kmalu sem pristala še v marketinškem oddelku, kjer načrtujemo kampanje. Odgovorna sem tudi za izbiranje manekenov, oblačil … Čisto vse znanje, ki sem si ga nabrala z leti, mi pride prav,« se smeji Jana, ki smo jo lani videli tudi v šovu Zvezde plešejo, kar je bila še ena njena uresničena želja. »Od nekdaj sem rada plesala, nikoli kaj prida hodila v plesno šolo, a sem čutila močno strast do gibanja ob glasbi. Presenečena sem bila, ko so se v šovu spomnili name, in seveda sem  bavilo z veseljem sprejela.« Na življenje vedno gleda pozitivno. Kot iz rokava stresa, kaj vse je počela zadnjih dvajset let, kako je pri tem rasla, si nabirala izkušnje in uživala. Pomembno se ji zdi, da jo pri vsem vodi strast.

Rak je spremenil njen pogled nase in na svet. Enako iskreno pa spregovori tudi o manj lepih poglavjih svojega življenja, ki so se na koncu izkazala za največji brusilni kamen njenega značaja. »S tem sem se soočila po svoje. In seveda s popolnim zaupanjem v pozitiven izid. Ko danes gledam nazaj, se mi zdi, da je bil to samo opomnik in dobra popotnica za življenje. Če se mi je to že moralo zgoditi, je dobro, da se mi je zgodilo mladi, ko sem imela močno telo in sem se tudi hitreje postavila nazaj na noge. Ko si mlad, se laže obnoviš tako mentalno kot fizično. Skozi življenje začneš hoditi z zavedanjem, da ni vse samoumevno, naučiš se bolj ceniti stvari. Seveda je treba uživati, a s smislom. Z namenom, da živiš, ne glede na to, kaj počneš. Da si zadaš cilj, pa naj gre za družino, kariero, posel, konjičke, delaš drobne korake in počasi dosegaš, kar si se namenil. Da greš vsak večer spat zadovoljen, da si nekaj naredil v tej smeri, in hvaležen, da ti je bilo to dano. Da veš, da pridejo problemi in da življenje niso samo rožice, vendar pa se tudi zavedaš, kaj je resnično hudo in kaj ne. Po raku grem veliko lažje skozi življenje: ko daš enkrat skozi resnično hudo stvar, so vsi drugi problemi, ki se ti zdijo velikanski, v resnici manjši. To včasih namignem tudi svojemu partnerju Ivu, ki me uči drugih stvari. Mi smo tisti, ki damo življenju pozitiven ali negativen predznak. Odločamo se, ali bo nekaj lepo, grozno ali pa samo stvar, s katero se je treba tako ali drugače soočiti. 

Več v reviji Zarja Jana št. 41, 13.10.2020