Na zanimiva popotnika me je prejšnji teden opozoril Zvone Šeruga, saj so z njegovo ženo Romano z motorji skupaj prevozili del Slovenije. »Fernanda se uči angleško, nekaj zna, se boste že pomenili,« je rekel. Tudi mladenka je v sporočilih namigovala, da je njena angleščina bolj slaba, pa ni bilo bojazni, kar dobro obvlada jezik, kadar se zatakne, ima pa pri roki Googlov prevajalnik. »V bivših ruskih državah smo se največ pogovarjali prav na ta način, saj le redko kdo zna angleško,« je razložila. Karanteno je med drugim izkoristila za učenje angleščine, ki ji bo med njuno avanturo na nekaterih območjih prišla še kako prav. Virus ju prav nič ne ovira, da je ne bi nadaljevala. Z njenim možem smo se srečali kasneje na servisu v Kopru, saj je moral pred odhodom na pot zamenjati gume, prejšnje so bile že povsem zlizane in nevarne.

Leta so samo številka. Spoznala sta se pred skoraj šestimi leti v Braziliji, kjer je Španec Vicente imel šolo kajtanja. Čeprav je od nje starejši več kot tri desetletja, so jo pritegnili njegov način razmišljanja, izkušenost in modrost. »Veliko mlajših ljudi je v glavi starejših od njega. Poleg tega pa ljudje tudi zame mislijo, da sem starejša. Konec koncev so leta samo številka, nič mi ne pomenijo,« je razmišljala. Ko sta se poročila, se je preselila k njemu v Španijo, kjer imata stalno prebivališče. »Latinska Amerika je zelo drugačna od Evrope. Življenje v Braziliji je težko, polno nasilja zaradi velikih razlik med bogatimi in revnimi. Pogrešam družino – mamo, brata, sestro, drugega pa ne. Tja se bom še vrnila kot turistka, na plažo, pa obiskat družino, za stalno pa v Braziliji ne bi več živela,« je bila odkrita. V Braziliji je bila študentka – dopoldne je bila na fakulteti, popoldne je delala, zvečer študirala. »V Evropi imajo mladi veliko več možnosti.« V Španiji je nadaljevala študij arhitekture, končala pa z delom v administraciji moževega podjetja.

Najin dom sta zdaj motorja. Vicente se je od nekdaj navduševal nad motorji. Že kmalu po tem, ko sta se s Fernando spoznala, sta z njegovim motorjem prepotovala del Evrope. Vendar ko jo je skušal navdušiti, da bi skupaj uresničila njegove dolgoletne sanje – z motorjem prepotovati svet, se je strinjala le pod pogojem, da bo vozila svoj motor. »Tako je veliko bolj zanimivo. Kot sopotnici mi je bilo zadaj večkrat dolgčas, nekajkrat sem skoraj zaspala, kar je zelo nevarno.« Zato je opravila izpit za motor. »Motorji so strast mojega moža že od majhnega. Začel me je navduševati zanje in zdaj mi je vsa ta zgodba okoli potovanj z njimi vedno bolj všeč.« Za Fernando sta kupila malce lažji motor, in ko se je Vicente upokojil, sta naredila ogromen korak – prodala sta hišo, avto in večino imetja ter se podala okoli sveta. »Najin dom sta zdaj motorja in vse, kar voziva na njiju.«

Več v reviji Zarja Jana, 9.6.2020