Zlatko, tudi vi ste bili žrtev izgorelosti, in to pri vaših »rosnih« letih. Kako se je to dogajalo pri vas?
To je bilo maja 2017. To so kar resne stvari, ki pridejo nepričakovano. Tudi če delaš samo tisto, kar te veseli, tudi če imaš svoj posel najrajši na svetu – to ne pomeni, da te ta posel ne »jemlje«. Jemlje ti energijo. O tem prej sploh nisem razmišljal. Nisem znal reči ne. Nisem si privoščil premora, dopusta. Samo ustvarjal sem, delal. Imel sem po štiri angine na leto. Odležal sem tri dni, se sestavil in šel naprej. To so bila opozorila. Ko sem pregorel, pa se mi je zagabilo vse. Nič me ni zanimalo. Imel sem depresivne dneve, mesece, prej pa sem bil vedno dobre volje. Doživljal sem panične napade. Zbujal sem se s 50 kilogramov težko glavo. Ta izkušnja me je pošteno zaznamovala. Ni bilo preprosto. Očitno nisem znal prisluhniti sebi, svojemu telesu, anginam dolgo vrsto let. Potem pa sem ta opozorila vzel resno. Nisem hotel antidepresivov, šel sem po naravni poti do ozdravljenja, kar je verjetno težje. Nisem želel potuhe. A zdaj nisem isti človek kot prej.
Kako pa ste se spremenili?
Rad imam mir. Uživam v tišini. Rad sem sam s sabo. Čeprav pravijo, da nekdo, ki hodi in se pogovarja sam s sabo, ali gradi hišo ali pa se mu je skegljalo. No, tretja možnost sem pa jaz! (smeh) Moje ustvarjanje temelji na opisovanju tega, kar se dogaja v meni in okrog mene. Z leti sem pridobil tudi nekaj modrosti, vsaj tako naj bi bilo. Nimam več časa za neumnosti, čas se mi zdi preveč dragocen. Izbiram, s kom in kako ga bom preživel. Prej nisem razmišljal o tem, koliko energije mi vzame ustvarjanje. Mnogi mislijo, da to sploh ni resno delo. A za kakovostno, globoko delo moraš kar garati. Naučil sem se, da dam zdaj prednost sebi, nato pride na vrsto ustvarjanje.
Sebe ste dali na prvo mesto, zanimivo.
Težko je hkrati biti oče štirim otrokom in biti povsod, nastopati, ustvarjati. Doma ne morem delati, lahko samo pretipkavam besedila iz zvezka. Sicer pa potrebujem mir, koncentracijo, čas. Če ustvarjam, me vse zmoti. Poleti grem ob kakšno reko, v naravo, pozimi sedem v kakšen lokal.
Zlatko, štiri otroke imate, in to z isto ženo, kar je danes oboje redkost.
Ko imaš štiri otroke, te ljudje res malo čudno gledajo, kot da jih imaš ne vem koliko. A poznam družine s petimi, osmimi otroki. Ni preprosto imeti štirih otrok, je pa super. Pa tega z ženo nisva niti načrtovala, to nama je bilo usojeno. Misli imajo moč. A treba je seveda tudi kaj narediti, misel ni dovolj. Sem pa hvaležen za otroke, nekateri se trudijo, pa jih ne morejo imeti. So pa otroci tudi preizkušnja. Čez leta se bo pri njih videlo, kakšni starši smo bili. Čeprav – nekaj lahko naredimo starši, nekaj jih bo oblikovala družba.
Kaj je oblikovalo vas? Družba?
Jaz sem bil vedno bolj sam svoj. Nisem imel denarja, da bi se oblačil kot drugi raperji. Tako sem spoznal, da je pomembno, kaj nosiš v srcu, ne tisto, kar kažeš navzven. Danes je družba egoistična, vsak gleda nase, stremi k materialnemu zadovoljstvu. A odnosi so tisti, ki delajo družbo napredno, odprto. Začeti moraš pa pri sebi – pri otrocih, jih vzgajati. V poštene ljudi. Vse življenje sem poslušal, da se ničesar ne da spremeniti, a jaz sem spremenil vse.
Več v reviji Zarja Jana št. 3, 21. 1. 2020
