Srečali smo se v salonu njegove hčerke Eve na Židovski ulici v Ljubljani. Ker je bila svetloba prava, je fotografinja Mateja najprej ujela v fotoobjektiv kar oba skupaj. Evo na starodavnem roza kolesu in očeta na športnem, takem, s katerim je postavil svetovni rekord na triatlonu ironman v Barceloni. Zmagal je v svoji kategoriji nad 65 let in dosegel rezultat, ki bi ga bil vesel vsak. Potem smo sedli v bližnji lokal. Midve sva naročili kavo, on pa zeliščni čaj. Kava je doping, je rekel in nekaj naslednjih dni je tudi podpisana nisem pila. Saj ne da bi pridigal, daleč od tega; spregovoril je s svojim zgledom. In če doktor Breznikar reče, da je treba dati telesu tisto, kar mu koristi, in ne tisto, kar mu godi, ga človek kar posnema.
Kirurg, ki teče, plava in kolesari. Ko je tam sredi osemdesetih začel teči v službo, kakih 12 kilometrov v eno smer, pa potem nazaj, so ga imeli za čudaka. Ampak on se nikoli ni oziral na to, kaj pravijo drugi. Če kdaj, je zdaj dokazal, da je imel prav. Pa sploh ni tiste vrste človek, ki bi želel kaj dokazati. To, da je tekal v službo v bolnišnico v Slovenj Gradcu, mu je prebudilo in okrepilo telo ter duha. Roka se ni tresla in se mu še danes ne. Pred dvema letoma se je upokojil. 40 let je delal na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo v splošni bolnišnici Slovenj Gradec, kamor je leta 2005 iz Amerike prenesel znanje za posebno operacijo želodca debelih ljudi – bariatrično kirurgijo. Svoje znanje, ki ga je leta in leta nabiral in izpopolnjeval, še vedno prenaša naprej in nekajkrat na mesec pomaga pri kirurških posegih.
Več v reviji Zarja Jana, št. 44, 29. 10. 2019