Ljudje

»Dizel mašina« z ljubeznijo do lepega

Urška Krišelj Grubar
8. 10. 2019, 18.00
Deli članek:

Lucija Perko je industrijska oblikovalka, ki se je iz Firenc, kjer je študirala in živela že deseto leto, nepričakovano odpravila (na povabilo italijanskega delodajalca, firenške univerze) na Tajsko. In ostala. Kmalu se ji je pridružil fant iz Firenc. Z družino, zdaj so že štirje, so sprejeli tamkajšnje navade, se naučili tajskega jezika in privadili tropskemu podnebju ter življenju v supervelemestu. O tem, kdaj, če sploh, bi prišli nazaj v Evropo, še ne razmišljajo. A Lucija priznava, da babi servis pa močno pogreša. Hčerki Sofia in Mia komaj čakata na skupne trenutke z nono in nonom, Vereno in Andrejem Perkom, znanima arheologinjo in psihologom.

Zarja Jana
...

Iz Kamnika v Ljubljano, iz Ljubljane v Firence, iz Firenc v Bangkok, pa sem in tja kdaj na obisk nazaj pod Alpe ..., je tako pri vas doma?

Ravno pred kratkim sem razmišljala, da sem zdaj že več kot pol življenja »zdoma«. V Firence sem odšla na študij in na koncu, med specializacijo, magisterijem in prvimi poskusi službovanja, ostala deset let.

In potem je prišel na vrsto Bangkok.

V Bangkok so me sprva poslali poskusno, za en semester – to je bilo januarja 2008. Nikoli ni bilo mišljeno, da bom tam ostala, no, potem pa se rodijo otroci, podjetje je iz prvih negotovih korakov začelo odločno »marširati« in tako so se nabrala vsa ta leta. 

Ampak domov pa še radi pridete?

Seveda, vsako leto pridemo za dober mesec tudi domov. Šolske počitnice so na Tajskem marca in aprila, takrat je najbolj vroče in se res prileže biti pod Alpami. Brez tega bi se nam verjetno zmešalo, vsako leto se raje vračam v Evropo in tudi hčerki sta nad Slovenijo navdušeni. Življenje je tu povsem drugačno. Otrokoma to pomeni še več kot nama. To je zanju tudi priložnost za intenziven skok v materinščino, saj so doma ponavadi v rabi vsakodnevno vsaj štirje jeziki in si v mesecu v Kamniku malo odpočijeta možgane. Enkratno je tudi to, da se lahko za en mesec pridružita pouku v »redni« slovenski šoli, to je res zlata vredna izkušnja, saj kultura in jezik ne prideta avtomatsko, in čeprav se sliši idealno, da lahko Sofia in Mila odraščata v tako mednarodnem duhu, zna biti to tudi težavno in je potrebnega veliko truda, da se ohranja ravnotežje. 

V Kamniku živita vaša starša Andrej in Verena Perko, psiholog in arheologinja. O njiju skupaj in o vsakem posebej naši mediji radi pišemo, ker iz njiju veje resnica. Kako pa je biti njuna hči?

Glede na to, da ne živim v Sloveniji, se ne zgodi ravno pogosto, da bi kdo to omenjal. Ne morem pa se pritoževati nad usodo, saj veste, da si staršev ne izbiramo sami, tako da bi se lahko reklo, da mi je »grašak dobro pao«, haha. Verjetno sem zagnanost in neutrudnost, to »dizel mašino«, dobila v zibko, kot tudi ljubezen do lepega. Arheologija in zanimanje za dediščino, nasploh za stare stvari, sta me nedvomno zaznamovala že od malega. Brskanje po tržnicah, bolšjakih in podstrešjih se tako nadaljuje v naslednji rod. 

Zaradi svojega dela se veliko potepate tudi po Tajski.

To, da kar naprej skačem okoli, drži. Iz Bangkoka grem pogosto na tajski sever, kjer imamo delavnico, včasih vzamem s sabo tudi hčerki, ki se dobro razumeta s hčerama našega srebrarja in neskončno uživata v divjini, sploh ker je tako fino zapustiti noro mesto ter si spočiti ušesa in dušo.

Več v reviji Zarja Jana, št. 41, 8. 10. 2019