Naslednji veliki mejnik Janjo Garnbret, serijsko zmagovalko tudi v svetovnem pokalu, čaka prihodnje leto na olimpijskih igrah v Tokiu, na katerih bodo športni plezalci nastopili prvič, pomerili se bodo v kombinaciji.
Hitrostni izziv. Kombinacija, ki je sestavljena iz treh disciplin, hitrostnega plezanja, balvanov in težavnosti, niti Janji niti drugim slovenskim plezalcem sicer nikoli ni bila najbolj pri srcu. Balvani in predvsem težavnost da, v tem smo Slovenci zlasti med dekleti že vrsto let izjemni. Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič so imena naših najuspešnejših plezalk. Hitrostno plezanje pa, kot rečeno, našim ni bilo nikoli blizu. Vedno enaka višina stene in vedno enaka razporeditev oprimkov zahteva drugačno tehniko in hkrati ne ponuja takšnega izziva kot drugi dve disciplini, zato so naši hitrostno plezali bolj za ogrevanje in zabavo. Dokler ni postalo del olimpijske kombinacije. V njej se dosežki treh disciplin ne seštevajo, kot je običajno v drugih športnih, ampak množijo, kar daje tekmovanju dodatno napetost.
Janjo čaka še kar nekaj treninga hitrostnega plezanja, da bi se tudi v njem približala najboljšim, a je napredek pri njej že zdaj, po slabem letu resnejše vadbe, viden. Deklič ni hotel več dol. Pomaga, če si naravni talent, kar Janja Garnbret zagotovo je. Kot otrok je splezala, kamor se je dalo, ko je imela prvič priložnost plezati na plezalni steni, ni hotela več dol. Njen dolgoletni trener in selektor slovenske članske reprezentance v športnem plezanju Gorazd Hren je povedal, da je Janja res velik talent, a še pomembneje se mu zdi, da se ni nikoli zanašala na to, ampak je vedno trdo trenirala.
Po nekaj ur na dan, šest dni v tednu. Njena mama bi bila sicer bolj vesela, če bi se njen deklič nekoč odločil za ples namesto za plezanje, a kar je, je, in z očetom sta ji, potem ko je postalo jasno, da jo je plezanje zasvojilo, ves čas pomagala. Zdaj, pa jih ima komaj dvajset, je njuno dekle samostojnejše kot marsikateri vrstnik.
Igriva, a brezkompromisna. S fantom, prav tako športnim plezalcem Domnom Škoficem, živita v Radovljici, tam nastaja tudi njun plezalni center, v katerem bo mogoče na enem mestu trenirati vse tri discipline. To zdaj v Sloveniji kljub precej dvoranam oziroma plezalnim stenam še ni mogoče. Koristilo bo meni, pa tudi mlajšim generacijam, pravi Janja, ki zrelo razmišlja ne le o sedanjosti, ampak tudi prihodnosti. Zrelo in samozavestno. Tako se je letos Gorazdu Hrenu po desetih letih zahvalila za pomoč in po novem trenira sama. Nista sprta, odlično se razumeta, sodelujeta v reprezentanci, a Janja ima svojo vizijo in pot. Prav Gorazd Hren je v nekem intervjuju povedal, da Janjo delata posebno njena igrivost in brezkompromisnost. V steni uživa, če tega ni, če ni tistega njenega nasmeška, ji preprosto ne gre, vedno znova ponavlja tudi Janja.
Več v reviji Zarja/Jana št. 35, 27. 8. 2019.
