»Na neki točki začnemo v življenju vsi iskati sveti gral. Tako sem se tudi sam – takrat sem bil v službi, ki me ni izpolnjevala – vprašal, zakaj živim in kateri so pravzaprav moji talenti,« se spominja Nenad. V iskanju smisla življenja se je preselil v Kanado, a je tam doživel en sam res lep sončen dan. »Bil je mrzel november, v poročilih so objavljali same katastrofe. Potem pa sem šel na izlet na Niagaro, dan je bil začuda topel in lep. Bolj kot slapovi me je zanimal spomenik Nikoli Tesli, ki me je med vsemi svetovnimi genialci še posebej prevzel, saj je njegova pot navdih milijonom. Obrnjen je proti prvi hidroelektrarni, ki jo je postavil leta 1896. Ko sem se približal kipu, je okoli njega letalo kakih tisoč pikapolonic. Sedel sem k njegovim nogam ter začutil blaženost in toplino. Ko mi je po kakšni uri takratna partnerka prišla povedat, da morava oditi, sem se po nekaj korakih razjokal. Zdelo se mi je, kot da se je nekaj v meni zlomilo, kot bi padel z mene težak oklep in me osvobodil teže. V tem preblisku sem ugotovil, da sem na napačni poti, da Kanada ni moja dežela, zato sem se vrnil domov.« Le nekaj dni pozneje ga je dekle zapustilo in ostal je sam z vprašanjem, kako naprej. V tisti tišini se je začel »pogovarjati« s sabo. »V poplavi informacij danes ni prostora za dušo. V tako materialno orientiranem svetu sebe sploh ne slišimo. Vsak človek je drugačen, neponovljiv, a v večni tekmi se tega sploh ne zavedamo. Človek je najprej ustvarjalec – s tem nagonom se rodimo, vsi imamo v sebi potencial genija. Potniki smo – razvijanje talenta, novih vlog je nenehno potovanje, mi pa nenehno bežimo, a pred sabo. In vsak človek je filozof – večina nas išče smisel življenja, zato imamo toliko vrst meditacij, joge, religij in literature za samopomoč, vsak se hoče nekam umestiti. Vse troje pa povezuje talent.«

Vsi imamo enake možnosti. Vsakdo lahko razvije svoje talente, ne glede na to, v kakšno družino se je rodil in od kod izvira, je prepričan. Tega nas učijo genialci, kot je bil recimo Charlie Chaplin. »Rojen je bil v revščini, oba starša sta bila alkoholika in Charlie se je večkrat znašel v sirotišnici. Njegova vloga potepuha se je pravzaprav rodila iz njegove revščine. Tudi življenje Dejana Zavca bi se lahko povsem drugače odvilo, kot se je. Izhaja iz revnih Haloz, njegov oče je bil alkoholik in nasilnež. Njegova uspešna boksarska kariera pa se ni rodila iz nasilja. Trenerju je obljubil, da bo prišel na trening, in si obljube ni upal prelomiti. Začel je trenirati in se niti v sanjah ni več želel vrniti v Haloze, ker se je bal nasilja. Napačno si predstavljamo, da je kar naenkrat postal najboljši. V Nemčijo je sicer šel z zavestjo, da bo svetovni prvak, ampak tam je takoj spoznal, da pravzaprav zelo malo ve o boksu. Ko se je v svoji hotelski sobi razjokal, se je zavedel, da ima samo dve možnosti – vrniti se domov na Ptuj ali pa se močno potruditi za kariero v Nemčiji. Dve ali tri leta je potreboval, da je prišel med profesionalce. Dvakrat na dan je trdo treniral, vmes pa je bil taksist, raznašal je pice in delal pri selitvenem servisu. Vsi ti koraki so prispevali k njegovemu uspehu. On je živi primer, da je v življenju vse mogoče. Ko je Nikola Tesla prišel v Ameriko, je za dva dolarja na dan kopal jarke, čeprav je takrat že imel v žepu izum izmeničnega magnetnega polja.« V okolju, kjer so živeli, so tudi največji genialci imeli zelo malo možnosti za uspeh.

Zakaj ljudje ne živimo svojih potencialov? Dostikrat je ljudem preprosto všeč v coni ugodja, navadijo se živeti v rutini, a ker ni vse prijetno, sčasoma ugotovimo, da nam nekaj manjka. Kljub vsemu zaradi strahu, ki nam ga družba skozi šolski sistem in medije servira na vsakem koraku, ter posledično pomanjkanja poguma in vztrajnosti ne stopimo iz starih čevljev. Prepuščamo se avtopilotu, ki samodejno upravlja vnaprej predvideno in zastavljeno. A možnosti in znanje so povsod, na vsakem koraku – v knjižnici, na internetu, Youtubu, pravi Nenad. »Naš najprikladnejši odgovor je, da nimamo časa – bolj ko nimaš časa, bolj se ti zdi, da si pomemben. Drugi tak izgovor je 'saj bom' – na ta način prevaramo svoje možgane, ki ne vedo, koliko je tri dni, tri mesece ali tri leta. Na koncu ugotoviš, da je tvoj otrok star že tri leta, ti pa še vedno nisi uresničil svoje ideje. Potem se pa izgovarjamo še na sistem, pa da so drugi krivi za naš neuspeh in podobno. A to so le izgovori, v ozadju pa je stalno strah. Strah, ker se moramo izpostaviti, nekaj zagovarjati in za to odgovarjati. Marie Curie je rekla, da se ničesar v življenju ni treba bati, vse je treba samo razumeti. Strah je treba razgraditi in se vprašati, kaj je za njim. Zapišimo ga in se vprašajmo, česa nas je resnično strah. Ugotovili boste, da vas ni strah situacij, temveč idej, v katere verjamete. Strah vas je, da bi izgubili družbeni ugled. Strah vas je, da bi postali predmet posmeha okolice. Strah vas je materialnega tveganja. Strah vas je stresa. Strah vas je, da niste dovolj sposobni. Soočenje s strahom pravzaprav omogoča razsvetlitev področja, na katerem moramo še napredovati. Vprašajte se, ali je katerikoli strah tako zelo velik razlog, da se ne odpravite na dogodivščino. Potem pa poglejmo še naprej, kaj nas čaka čez 20 ali 30 let, če ostanemo v sedanjem življenju z istimi ljudmi, v isti službi, bomo še trideset let hodili na počitnice v isti kraj, počeli iste stvari? Po drugi strani pa, če se aktiviramo in zaživimo svoje talente, spoznamo nove ljudi, se obkrožimo s podobno mislečimi, s svojim talentom ljudi obdarujemo. Uroš Perić pravi, da za ljudi, ki pridejo na njegov koncert, iztisne zadnjo noto iz klavirja, njegov cilj je, da se ljudi dotakne vsaka. Vsakdo, ki živi svoj talent, postane boljši človek. Bolj je zadovoljen, kar se čuti v odnosu do partnerja, opazimo njegove talente in jih spodbujamo, smo zgled svojim otrokom. Če smo zaradi tega, kar počnemo, srečni, želimo to predati družbi v obliki dobrodelnosti. Če ne živimo svojih talentov, smo stalno pod stresom, prihajamo v konflikte z nadrejenimi v službi, ko pridemo domov, nergamo nad partnerjem in otroki, imamo občutek, da nas nihče ne razume, ne da se nam pomagati sosedu, ker imamo že svojih težav dovolj.«

Ključ, ki odpira vrata do našega talenta, je v nas. Nenadova knjiga je nastala prav z namenom, da nam pomaga ta ključ poiskati. Darovi so nam položeni v zibelko. »Katarina Venturini je dejala, da napačno mislimo, da so talenti samo ples, petje, igra, šport, talentiran je tudi ta, ki te zna nasmejati – recimo stand up komik, prav tako je talentiran človek, ki prinese sonce v prostor in ki te zna poslušati. Katerokoli idejo lahko s samodisciplino, ki jo krojimo s svobodno voljo, uresničimo. Poglejmo Alena Kobilico, on živi svoje talente. Njegova naloga manekena je bila, da v treh do sedmih sekundah pred kamero prepriča ljudi, da kupijo izdelek. On pa je izgubil ključno za njegov posel – vid in vedel je, da je ta del njegovega življenja zaključen. Slep je poiskal nove izzive, ni se vdal, zato je lahko vsem nam v velik navdih. Iz njega vejejo optimizem, radost, veselje. Ne obžaluje prejšnjih časov. Najpomembnejši je ta trenutek, vsi smo minljivi in pomembno je izkoristiti svoje življenje. Kobilica se je začel ukvarjati z zdravo prehrano, ustanovil je zavod Vidim cilj, ukvarja se s triatlonom, njegovo življenje je dobilo povsem drugo dimenzijo, s čimer dokazuje, da nemogoče ne obstaja in da je življenje samo po sebi čudež.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 31, 30. 7. 2019.