Ljudje

Ljubi in pusti ljubiti!

Alenka Sivka
5. 2. 2019, 07.20
Posodobljeno: 5. 2. 2019, 08.16
Deli članek:

Ana bo dvanajst petkovih poznih večerov – dva sta že za njo – vodila oddajo z naslovom Dvanajst odtenkov ljubezni. V njej se pogovarja s strokovnjaki z različnih področij in z znanimi Slovenci, vključujejo se gledalci s svojimi zgodbami. Zato smo se z njo želeli pogovoriti o njenih strasteh in ljubezni, o njenem pogledu na odnose.

Mateja J. Potočnik
"Ljubezen je res vse. Tam, kjer je ni, se rojevajo zlo, nizke vibracije, poškodbe, travme."

Ljubezen je vse. Govoriti o ljubezni se ji zdi zelo pomembno: »Ljubezen je res vse. Tam, kjer je ni, se rojevajo zlo, nizke vibracije, poškodbe, travme. Tam pa, kjer je, je je vedno več in dela dobre stvari. Že vse življenje delam z ljudmi, imam živ stik z njimi in vedno znova se vračamo k ljubezni, k temu, koliko je je človek dobil, koliko je ima, s koliko ljubezni živi in dela. Vse to odseva v našem življenju. Moja ljubezen se širi iz mene v svet. Slavim to, da smo ljubeči, strpni, da se poskušamo spoštovati in ne obsojati. Ko v 21. stoletju poslušam poslanca, ki razlaga, da je homoseksualnost bolezen, ki z leti zbledi, me skrbi in mi je nerodno, da živim v tem prostoru. Zavzemam se za to, da živimo in pustimo živeti ter ljubimo in pustimo ljubiti. Da odpremo srca za drugačnost. V prvi oddaji smo izvedeli, da obstaja ljudstvo, ki se poroča znotraj sorodstva, in da je zanje to običajno, pri drugem ljudstvu žensko moškemu izberejo druge ženske in potem se ona poroči še z drugo žensko. Nam se zdi, da je naša resnica ultimativna, pa ni. Zato se mi zdi dobro, da govorimo o ljubezni na način, podprt z znanostjo, s strokovnjaki, z izkušnjami. Vsak izmed nas ima globine, kjer smo najranljivejši. In s tem živimo. Nekoč to privre na dan, ponavadi ravno v ljubezenskih odnosih. To nas učijo znanost, psihoterapija, psihologija, antropologija. Dobro se je o tem pogovarjati, se ustaviti, dati komu kakšen drobec spoznanja, vedenja. Po ogledu prve oddaje sem si zapomnila nekaj citatov in zdaj živijo z mano ter me bogatijo. In tako tudi s to oddajo rastem še sama.«

Jeziki namesto športa in psihoterapije. Kakšen odnos ima do jezikov, jo vprašam, saj vem, da jih obvlada že kar nekaj, iz nemščine je celo doktorirala, zdaj hodi na tečaj nizozemščine. »Dobro vprašanje, to je res moje življenje!« se smeji. »V drugem letniku gimnazije sem začela delati kot turistična vodnica. Vodila sem skupine ljudi v angleščini in nemščini ter ugotovila, da so jeziki res zame. Ni se mi jih treba učiti, pa imam petico. Šla sem študirat angleščino in nemščino, pred kratkim sem iz nemščine doktorirala in bila izvoljena za asistentko za nemški jezik, ki ga še vedno raziskujem na fakulteti. Ker sem se rodila in živela blizu Italije, znam italijansko. Imela sem oddajo s poligloti in ugotovila, da sploh ne znam toliko jezikov. Ker je učenje jezikov dobro proti demenci, sem se začela učiti še švedščine in pred kratkim nizozemščine. To je moj prosti čas, namesto športa, fitnesa in kavic s prijateljicami. Zdi se mi blazno eksotično, ko pridem z zvezkom in učbenikom na tečaj in sem samo učenka. Jezike sem precej tudi poučevala, poleg televizije so moj drugi poklic. Če bi izbirala še enkrat, bi izbrala enako. Super je biti učitelj in krasno je biti učenka. Tečaj me napolni, sprosti, očarana sem nad posebnostmi novega jezika. To me navdihuje, tam sem srečen človek, sprosti se mi serotonin, to je čisto fiziološka stvar. (smeh) In sledim temu, kar mi sporoča telo. Če sem nekje srečna, boljši človek, potem se tja vrnem, to je moja pot. Namesto psihoterapije.«

Dva otroka in doktorat. Kako je lahko delala doktorat ob službi in dojenčku? »Doktorski študij sem vpisala, ko še nisem imela družine, in nekaj letnikov sem obiskovala normalno, ob službi. Na tem študiju te nihče ne priganja, imela sem svoj ritem. Ko sem rodila prvega sina, sem samo še delala nalogo, izpite sem opravila prej. In tako je šla vsa družina z mano v Nemčijo, kadar sem šla za več dni, tudi moja mama in brat. Pomagali so mi pri varstvu in je šlo. Pisanje doktorata mi je bilo prav tako – saj se čudno sliši – v užitek, sprostitev, kontrapunkt vsemu glasnemu svetu, stikom z ljudmi. Delala sem v tišini, si prižgala svečo, imela kakav na mizi, poslušala glasbo. In pisala ter študirala. S tem sem si nahranila dušo in moj drugi del, ki je izrazito samotarski. Tega je v meni kar veliko, čeprav nihče ne bi rekel na prvi pogled. To je moja meditacija, čas zame. Zadnje strani doktorata sem tipkala dva meseca pred rokom, ko naj bi rodila drugega otroka. Ko sem že rodila, sem dobila lektorirano besedilo. Takrat pa je bilo res naporno, ampak sem si rekla, da moram zdržati, če sem šest let vložila v to. Takrat je prišla na površje moja ovnovska trma.«

Brez predsodkov? Je Ana res čisto brez predsodkov o kakršnikoli obliki in vsebini ljubezni? »Sem brez predsodkov, a vem, kaj je zame in kaj ni,« je odločna. »Ne obsojam in pustim ljudem, da živijo, kot živijo. Ne dajem sodb. Vem, kaj je za mojo dušo, drugim pa dopuščam, da počnejo čisto nasprotno. Razen tistega, kar ni moralno ali etično. Sem proti uničujočim, deviantnim odnosom. Če je ljubezen in zaradi tega ni zla, škode, poškodb. Morala in etika pa sta pri meni na visokem mestu, tudi v povezavi z ljubeznijo. Spolne zlorabe otrok mi vzamejo sapo, me zbijejo na tla. To nima zveze z ljubeznijo. Kvečjemu z njenim pomanjkanjem.«

Mamica, ki se rada objema, jezi in joka. Vprašam jo, kakšna mamica je. »Zelo, zelo naravna, mamica po zdravi kmečki pameti. Prebrala sem veliko knjig, priročnikov, na koncu pa sem si rekla: 'Bodi to, kar si.' Želim si veliko objemanja in stiskanja, telesnega stika s svojima otrokoma. Tudi če prideta k meni v posteljo, pozabim na uro, ko bi morala po pravilih spat. Zakaj se ne bi prišel otrok stisnit k mami, če to čuti? Verjamem v objeme, dotike, en objem je vreden več kot pet tablet, pravijo zdravniki. Želim jima dati čim več primarne ljubezni v njunih zgodnjih letih. A po drugi strani sem, kakršna sem – če si zaželim na primer prebrati žensko revijo in zraven v miru spiti kavo, bom otroku rekla: 'Zdajle bom prebrala revijo, potem pa pridem igrat šah s tabo.' In moja otroka vesta, da je to moj čas, čas zame. Razumeta, da sem samo človek, imam svoje strasti in potrebe ter to spoštujeta. Znam postavljati meje, sem precej stroga, kar se tega tiče, to počnem zavestno, po 'učbeniku'. Dovolim pa si biti tudi čustvena; če se razjezim, se pač razjezim. Ali pa zjokam. Naj otrok vidi, da sem čustveno bitje, da znam biti jezna, žalostna. Takrat se ne skrivam pred njima. Naša družba slavi predvsem veselje in radost, a zavijanje otrok v vato nima nobenega smisla. Dosti bolje je, da otrok vidi celo paleto čustev. In jaz sem mama, ki  svoja čustva pokaže. Drugače pa sem predvsem – normalna. Zame je zadnje čase normalnost velika vrednota. In dobro se počutim, če so ljudje okrog mene takšni. Samo in zgolj normalni. Da mi ne jemljejo energije.«

Več v reviji Zarja št. 6, 5. 2. 2019.