Aleš Kramolc o svoji nesreči in življenju po njej

Dobro je vesolju pustiti odprte roke

Katja Božič
9. 1. 2019, 03.22
Deli članek:

Aleš Kramolc o svoji nesreči in življenju po njej

Foto: Andrej Križ
Aleš Kramolc.

»V življenju vse mine. Dobro in slabo. Kadarkoli mi je težko, se spomnim tega. Če je minil ta občutek katastrofe po nesreči, občutki nemoči ob nezmožnosti premikanja, popolna odvisnost od drugih, bo minilo tudi vse drugo, naj si bo še tako hudo,« pravi Aleš Kramolc, mladenič, ki je pri sedemnajstih, ko se mu je življenje šele dobro začelo, preživel hudo prometno nesrečo, po kateri je pristal na invalidskem vozičku. Z močno voljo se je oprijel življenja, v katerega vlaga 110 odstotkov svoje moči in truda, in to na vseh področjih. »Prav to mi prinaša rezultate,« pravi. Ne samo da je že nekaj let samostojen, zelo uspešen je tudi na poslovnem področju in v športu.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

»Dopuščam možnost, da je to le tolažba, a verjamem, da se nekatere stvari v življenju zgodijo z razlogom. Prepričan sem, da nobena stvar sama po sebi ni ne dobra ne slaba, mi smo tisti, ki ji pripišemo vrednost. Moje življenje je veliko boljše, kot je bilo prej, več je plusov kot minusov, minus je morda le moja gibalna oviranost. Sicer pa nihče nima v življenju samo pozitivnih trenutkov. Če pomislim na situacije, ki sem jih moral rešiti, pa kaj vse sem se naučil, mi je življenje gotovo prineslo ogromno dobrega. Če se polijemo z vodo, smo mokri, zaradi tega smo lahko živčni in besnimo, lahko se smejimo ali pa nam je vseeno. Jaz sem se odločil svoji oviranosti pripisati pozitivno vrednost, čeprav s tem ne pravim, da sem srečen, ker se mi je to zgodilo. Če bi imel možnost življenje zavrteti nazaj, nisem prepričan, da bi hotel kaj spremeniti, razen če bi lahko zadržal svojo današnjo modrost in izkušnje,« pravi osemindvajsetletni Korošec, ki ga je življenje pred enajstimi leti postavilo pred najtežjo preizkušnjo v življenju. Po hudi prometni nesreči se mu je življenje povsem spremenilo. Svoje izkušnje pa opisuje tudi v knjigi Vozim skozi življenje, ki bo izšla januarja.

Usodni dan. »Tistega dne, 15. avgusta, smo se s prijatelji dobili na poligonu za paintball. Zvečer je nastala spontana zabava. Ker sem kar nekaj popil, sem ostal pri bratrancu in se okoli druge ure zjutraj odgovorno odpravil spat. To je zadnje, kar sem se spomnil, ko sem se po devetih dneh prebudil iz kome,« pripoveduje. Iz neznanega razloga je ob pol petih vstal, šel v avto in se odpeljal, ne da bi se privezal. Njegov bratranec je pozneje povedal, da je slišal zvoniti budilko na Aleševem telefonu, ki jo je imel sicer naravnano za službo, čeprav je bil tisti dan prost in jo je pozabil ugasniti. Morda ga je budilka dvignila iz spanca. Morda je bilo kaj drugega. Dejstvo je, da je Aleš po slabem kilometru vožnje v desnem ovinku izgubil nadzor nad avtom. Avto je prevračalo, vrglo ga je s ceste, na koncu pa je priletel še v drevo. Našel ga je oče, ki se je v tistem času ravno odpravljal od doma. Poškodbe so bile hude. Aleš je imel na treh delih prebito glavo, poškodovano levo ramo, čeljust, zlomljeni rebri, odtrgano stopalo, najbolj usodna za njegovo prihodnost pa so bila štiri poškodovana vretenca.

Delo me je potegnilo v življenje. Ko se je po devetih dneh torej prebudil iz kome, je bil seveda šokiran. »Najprej ti nihče naravnost ne pove, kaj se ti je zgodilo in koliko si v resnici poškodovan, potem ne razumeš, kar ti govorijo, in tudi če razumeš, nočeš verjeti. Pozitivnih trenutkov na začetku skoraj ni bilo. Spraševal sem se, zakaj sem se sploh prebudil iz kome. Kriviš se, ne veš, kaj se je v resnici zgodilo, ne veš, kako boš živel naprej. Ravno sem začel živeti, potem pa tole.« Vrnitev v normalno življenje je bil cel proces. »Najpomembneje mi je bilo, da bi lahko spet začel voziti avto, ker bi bil sicer na Koroškem, kjer smo živeli, odrezan od sveta. Druga stvar pa je bila delo, ki me je potegnilo nazaj v življenje! Enostavno moraš najti razlog, da zjutraj vstaneš. Sčasoma se seveda zaveš, da vstajaš zaradi sebe, ampak moraš do tega priti! Ene potegnejo otroci in družina, druge šport, mene je najprej delo.« 

Več v reviji Zarja, 8.1.2019