Ljudje

Seks je še zmeraj plačilno sredstvo

Alenka Sivka
6. 11. 2017, 23.55
Deli članek:

Milena Miklavčič, zapisovalka intimnega življenja Slovenk

Šimen Zupančič
Popoln seks je lahko tudi ležanje na prazni plaži, dve roki se dotikata, medtem ko je duša mirna in napolnjena z ljubeznijo.

Že prvi del njene knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače je povzročil hude odzive, od zgražanja do pohval, da je odstrla del naše intimne zgodovine, ki ga nismo poznali. Zgodbe o pipcu na nočni omarici, s katerim so si naši pradedje očistili svojega korenjaka, preden so se spravili na soprogo, pa ne da bi bili »čisti« zaradi nje, ampak da umazanija ni ovirala njih, do smrti ne bom pozabila. Ženske, ki so bile stare toliko, da se niso več sramovale, so ji zaupale. Zdaj Mileni zaupa že več generacij. V novi knjigi nastopajo babice, hčere in vnukinje, pa tudi kakšen pogumen moški. In zgodbe so spet – osupljive. Da, tudi v Sloveniji imamo svoje Weinsteine, smo jih imeli in jih imamo, trdi Milena.

Že prvi del knjige je bil na trenutke kar grozen, spomnim se kar nekaj hudih delov, nočejo iz spomina. V drugi del ste vključili babice, pa hčere in vnukinje, pa tudi nekaj moških zgodb.

Knjiga bi bila dolga 700 strani, če se ne bi nekaterim zgodbam s težkim srcem odpovedala in jih prihranila za tretjo knjigo. Dela je bilo ogromno. Poleti sem moža poslala s hčerjo na počitnice, hodila na kosila in večerje k starejšemu sinu in pisala in pisala. Večkrat sem se tudi ustavila in se krepko zamislila. Ugotavljala sem, da smo ljudje res dvolični. Že lep čas govoričimo o ameriškem producentu, ki je spolno nadlegoval igralke, domačih težav si pa ne upamo izpostavljati. Ko je bila zadnja kriza, so se tudi nekatere naše ženske prodajale, da so možje obdržali službe, da niso izgubili podjetja, da jih niso pogoltnili krediti. Zelo vpliven del javnosti molči ob spolnem izkoriščanju žensk, ne nazadnje tudi moških. Koliko študentk ali študentov plačuje sobo za leta študija – s telesom? Marsikaj se govori o spolnem nadlegovanju v Evropskem parlamentu v Bruslju, ali je pri nas tega manj?

Kaj spoznavate iz zgodb, ki vam jih zaupajo?

V 30 letih, ko sem zbirala zgodbe za prvi del knjige, nisem srečala toliko ljudi s psihičnimi težavami, kot jih srečam danes. Tega me je strah. Velikokrat se s kom pogovarjam, tudi s strokovnjaki, in pravijo, da današnje generacije ni nihče pripravljal na to, da bo v življenju še kaj drugega kot med in mleko. Potem pa pridejo hude preizkušnje in človek zmrzne. Ker nas družba uči, da se da vse kupiti v trgovini, si hitro pomagamo z zdravili. Ljudje s težavami se pogosto zatekajo tudi v duhovnost. Ta korak se je že marsikdaj v preteklosti izkazal za zelo zgrešenega. Marsikatero tako imenovano društvo, posvečeno ezoteriki in duhovnosti, tistim, ki so v stiski, pobere še tisti denar, ki ga imajo. Tam dobijo lažno zatočišče in lažno upanje, da bodo z objemanjem dreves spet postali normalni.

Kako se temu izogniti?

Otroka moraš pripravljati na to, da je življenje tudi kruto, da so vzponi in padci. V intimi štirih sten, ko padejo maske, ki jih nosimo na obrazu, je marsikdaj drugače, kot smo si predstavljali. Tudi seks ni vedno krasen. Na začetku je božanski, ko si zaljubljen, poln adrenalina – ko se čustva umirijo, pa pride resničnost, ko se moraš malo potruditi. Takrat se začne daj-dam. kolikor ti daš meni, toliko jaz dam tebi. Ženske pa samo čakajo, da bodo dobile kavo v posteljo in na desetine romantičnih sporočil na dan. V resnici sodoben moški od ženske pričakujejo isto, kot je pričakoval njegov ded: da bo znala kuhati, pospravljati, da bo dobra v postelji in da bo imela otroke »pošlihtane«.

Torej se v sto letih ni nič spremenilo.

Ne, prav nič! Pa veste, zakaj? Zato, ker se človek v svoji primarni intimi ni dosti spremenil. Tudi deli telesa, ki so namenjeni spolnosti, so enaki kot pred tisoč leti. Moški so v svojem bistvu še zmeraj precej patriarhalni, tradicionalni. Ženske imajo po drugi strani okoli sebe na kupe revij, ki jih poučujejo in spodbujajo k boljšim in kakovostnejšim odnosom med spoloma. Moški se s to tematiko ne ukvarjajo dosti. Prepričani so namreč, da že vse vedo. Ko spijejo dve pivi, pa če so še tako razgledani, ženske postanejo »babe«, in jih postavijo na isto mesto, kot jih je postavljal njihov praded.

Kaj pa ženske?

Moški gledajo akcijske filme, Chucka Norrisa, srhljivke. V teh filmih so ženske samo »za uporabo«. Spoznata se, gresta na kavo, »dasta se dol« – in to je to. Ženske pa se napajajo ob romantičnih filmih, v katerih je veliko vzponov in padcev, končajo pa se kičasto srečno.

Celoten intervju si lahko preberete v 45. številki revije Zarja. (7. 11. 2017)