Ljudje

Pogovor z veliko slovensko igralko Ivanko Mežan

Stane Mažgon
5. 10. 2017, 00.00
Deli članek:

Svet bi bil lepši, če bi se več pogovarjali.

Jaka Koren
V karieri je Mežanova prejela veliko pomembnih nagrad.

Pred kratkim je Ivanka Mežan dobila nagrado vesna za stransko vlogo v filmu Vztrajanje. Festivalsko občinstvo v Portorožu jo je nagradilo z dolgim stoječim aplavzom. Nastopa le še občasno, a njene številne gledališke, radijske in filmske vloge so se, kot je sporočal aplavz, gledalcem vseh generacij vtisnile v spomin.

Skoraj je že kazalo, da Ivanka Mežan ne bo sprejela vabila na pogovor. »Saj ne morem več nič novega povedati,« se je skušala izgovoriti, »nahrbtnik je prazen! Rekli bodo, da vedno govorim iste stvari.« A že med tem, ko sva iskala vsak svoje razloge za in proti, se je razvil živahen pogovor.

Tako živahen, da mi je Mežanova že po telefonu povedala veliko zanimivega. Tudi šalo o znanem nekdanjem vseprisotnem politiku, zaradi katerega so se ljudje bali odpirati konzerve, da ne bi skočil še iz njih. Za nič na svetu mu ne bi želela biti podobna! Med pogovorom sva se v hipu strinjala o vrsti stvari, ugotavljala, zakaj je naš svet tako zapleten, in skušala neuspešno izračunati, koliko generacij je odraslo ob njenih vlogah od leta 1944, ko je začela nastopati v gledaliških predstavah. Na koncu je Mežanova le še dodala: »Zdaj najbrž ne morem reči ne!«

Zaradi igralcev ni še nihče umrl. Vztrajanje se je splačalo. Mežanova je tudi v živo čudovita sogovornica z izjemnim žarom, spominom za podrobnosti, ljudi in razpoloženja. Je oseba s karizmo in preprosto človeško toplino obenem. Prav to je bilo vedno mogoče začutiti tudi v njenih številnih vlogah. Je prisrčen in duhovit človek z umirjenostjo, modrostjo in izkušnjami, ki so se nabrale z leti in ob številnih srečanjih z ustvarjalci iz gledališkega sveta.

A Mežanovi značajska skromnost ne dovoli, da bi se vsaj za hip počutila, kot da je bilo njeno igralsko delo pomembno, da smo si njene številne vloge gledalci dobro zapomnili in da nas je z njimi obogatila. »Včasih slišim, naj bi bilo delo igralcev težko, da pri tem izgorevajo. In si mislim: kaj pa zdravniki? Ves čas pomagajo ljudem in rešujejo življenja. Igralci te odgovornosti res nimamo, zaradi nas ni še nihče umrl,« pove nasmejano.

Dogovorila sva se, da se bova pogovarjala brez »voznega reda« in naštevanja vlog iz njene kariere. O teh je govorila že v številnih drugih intervjujih. Začela sva kar pri aktualnem dogajanju z mojo pripombo, da takšnega vprašanja najbrž še ni dobila. (»Kakšen domišljavec,« je na glas pripomnila Mežanova.) Kako je doživela osvojitev zlate medalje naših košarkarjev na evropskem prvenstvu? Je spremljala finale? »Seveda sem ga spremljala! Ne ves čas, ker mi je bilo tako hudo, da sem šla stran in potem spet hodila nazaj gledat, kako nam gre in kakšen je rezultat! Čudovito je bilo, a mislim da se je spet pokazal naš manjvrednostni kompleks. Kakšna evforija se je sprožila! Uspeh nas tako dvigne, da se nam zdi, kot da nas brez tega ne bi bilo več. Vse v redu, zmago in športnike zelo cenim, a se mi zdi, da bi morali še pri katerem od drugih uspehov pokazati takšno navdušenje!«

Cvetje je pobrala slana. Ena najbolj prepoznavnih vlog Ivanke Mežan, letos je dopolnila 91 let, je bila v filmu Cvetje v jeseni. Le kdo se ne spominja Maruše, prodajalke lecta, ki je s slutnjo nečesa tragičnega občudovala zaljubljeni par!. Če hočemo ali ne, vlogo je pač treba omeniti. Če igralke tega ne bi vprašal, bi preskočil nekaj pomembnega v njeni karieri. Jo torej vseeno lahko na kratko opiše? Mežanova se je kar prijela za glavo, se takoj zatem prisrčno nasmejala in odločno odgovorila: »V enem stavku: cvetje je pobrala slana!« Kdove kolikokrat je že morala odgovoriti na to vprašanje. Film so posneli leta 1973. »Zanimivo se mi zdi, da se je tako prikupil ljudem, saj je kot nekakšna idila ali lepa razglednica, ki jo vsi radi pogledajo. Vse je tako lepo. Vem, da ni prav, da tako komentiram, in razumem, da je bil film ljudem zelo všeč. Seveda je prijetno in lepo, da so si ljudje vlogo tako zapomnili. A mislim, da so bile tudi moje druge vloge enako dobre.«

Čeprav Mežanova ne nastopa več v gledališču, jo številni še vedno sprašujejo, kdaj in kje bo spet nastopila. Izjemo naredi le pri manjših vlogah v katerem od študentskih filmov. »Zelo rada delam z mladimi in opazujem, kako so sproščeni, pogumni, prodorni … všeč mi je, kako iščejo poti. Zelo me je prevzel eden takšnih filmov z naslovom Kam.«

Več v reviji Zarja št.,40. 03. 10. 2017