»Simona Weiss me je prevzela s svojim širokim pogledom na življenje, s svojo odprtostjo in globokim spoštovanjem do posameznega človeka,« pojasnjuje razloge, da se je odločila na predsednika Boruta Pahorja nasloviti pobudo za podelitev častnega priznanja Republike Slovenije Simoni Weiss, Zlatka Pražnikar Vrbnjak, medicinska sestra, ki je zadnje mesece skrbela za Simono.

Zlatka ni bila poslušalka njene glasbe. Pevko je spoznala, ko je bila že pacientka na Gastrološki kliniki v Ljubljani, kjer Zlatka sicer skrbi za najtežje paciente. Simonina diagnoza je bila slaba. Že ko so poleti zdravniki odkrili bolezen, so ji namreč povedali, da je prišla prepozno. Celo njen sodelavec in prijatelj Al Bano je, čim je izvedel za njeno hudo bolezen, s svojimi zvezami poskušal poiskati italijanskega zdravnika, ki bi jo operiral, vendar to žal ni bilo več mogoče. Zlatka je torej vse mesece vedela, da pomaga pacientki, pri kateri bo boj z boleznijo zelo težek. Vendar jo je Simona presunila, saj je bila tudi kot pacientka posebna.

V dokumentarcu o Simoni Weiss se sogovorniki (med njimi so tudi njena sošolka, učiteljica, prijateljica Elza Budau, Manca Košir, kolegi Sašo Hribar, Peter Lovšin, Stane Vidmar, Tanja Žagar, Tereza Kesovija, Goran Karan, Al Bano) vsi strinjajo: Simona je bila izjemna osebnost. »Bila je lepotica, ki ji je bilo dano, da bo izvrstna pevka,« je povedal Peter Lovšin. »Kar koli bi rekli o Simoni, lahko še potenciramo. Ona je bila umetnica v pravem pomenu te besede!« pravi Tereza Kesovija, ki je bila Simoni zgled, saj je kot deklica s krtačo za lase v roki prepevala prav njene pesmi, pozneje pa sta postali izvrstni prijateljici, povezani še družinsko, saj je Tereza botra Simoninega mlajšega sina Reneja.

Več v reviji Zarja št. 44, 2. 11. 2016