Pisatelj Dušan Šarotar, letnik 1968. Prekmurec. Svetel, a zadnje čase nič kaj optimističen. Oče sina, gimnazijca na »šubički«, in šestletne hčerke. Mož, ki vidi v dušo. Pisatelj, ki ga je v otroštvu navdihoval Feri Lainšček. Filozof, ki je prve spodbude za razmišljanje v tej smeri ujel ob Štefanu Smeju. Sami Prekmurci. Njegov zadnji roman Panorama je bil lani nominiran za kresnika. Dušan Šarotar se v svoji literaturi že leta ukvarja s holokavstom, koncentracijskimi taborišči, in ko je obiskal mejo, ograjeno z žico, je vedel, da gre za zamujeno učno uro. Ker nič kaj drugače ni bilo leta 1941. Svoje ogorčenje nad dogajanjem izraža s protesti, ki so jih s Svetlano Makarovič, Drago Potočnjak in Borisom A. Novakom poimenovali Pet pred dvanajsto.
Bil je lep sončen dan. Sedla sva v zunanji del kavarne Slovenskega etnografskega muzeja. Oba sva srkala kratko kavo z mlekom, medtem ko je bila Evropa prav v tistem sončnem trenutku obkrožena z bojnimi žarišči. Ni hotel delovati patetično prizadet in trositi puhlic, toda ni se skril, ampak izpostavil. Z besedo. Vojna humanitarna katastrofa je na zunanji grški meji, vojna je v Siriji in v Iraku, ekološka katastrofa se pripravlja v centralni Afriki, v Evropi se v vzhodnoevropskih državah, ki so si želele demokratizacije, krepi radikalna desnica oziroma fašizem. Midva pa sva sedela, obsijana s soncem, in izbirala besede. Edino možno orožje umetnikov, nevarno ogrožene vrste. Vse zgoraj našteto so zelo slaba znamenja za prihodnost, je rekel. Če se jim ne bomo zdaj zoperstavili z besedami, ga je strah, da se bo treba spopadati z drugimi sredstvi.
S Svetlano Makarovič, Borisom A. Novakom in Drago Potočnjak ste pobudniki pisateljskih protestov Pet pred dvanajsto. Večkrat ste se že dobili. Kaj je bila pobuda za zadnje petkovo srečanje?
Ključni poudarek je bilo popolno zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Glavni problem je bil apel na našega premierja, gospoda Mira Cerarja, ki si neženirano lasti avtorske pravice za to, da smo Slovenci našli rešitev za begunsko krizo. Ves čas se hvali, da je on prepričal vso evropsko skupnost, vključno z Anglijo in Ameriko, da je edina rešitev zaprtje balkanske begunske poti s hermetičnim zaprtjem meje.
Je rešitev v tem, da bi Slovenija izstopila iz EU?
Ne, konec EU pomeni popolno in takojšnje nazadovanje ter prevlado populizma, nacionalizma in skrajne desnice. To je moj največji strah. Ob razpadu Jugoslavije, v kateri smo dolgo živeli, je po osamosvojitvenih procesih izbruhnila vojna in bojim se, da nas čaka enako ob razpadu EU. EU je treba za vsako ceno kritizirati, vendar si prizadevati, da ostane. Sicer prihaja konec sveta. Sveta, kakršnega smo poznali. Zaprte meje z nekim čudnim domačijskim enoumjem.
Veliko razumnikov se umika. Nisem čisto prepričana, kaj je bolje, dopustiti, da se ustvari pok in se že rodi ta novi svet, ali da ga s svojim angažmajem zaviramo.
Lahko ima kdo občutek, da se ne da nič narediti. Lahko se človek izčrpa. To je treba človeško razumeti. Lahko se zavestno umakne v osamo. Umetniki bi morali imeti mir, toda baklo si je treba podajati ves čas. Moramo skrbeti, da ogenj ne ugasne. Težava je, da je vedno manj teh, ki bi baklo držali, zato je tudi ogenj vedno bolj ogrožen. Najhujša je slepota; da ljudje v tem trenutku ne vidijo resnične nevarnosti, ki grozi. Zapiranje za štiri stene in bežanje v plehkost, v neke medijske vsebine, to je zelo nevarno.
Več v Zarji št. 13, 29. 3. 2016
