Na prvi pogled je videti krhka in drobna. Toda 53-letna Zdenka je vse prej kot to. Med drugim je ta diplomirana obramboslovka sama vzgojila sina Miho, je kmetica in sadjarka, v zadnjih desetletjih pa tista, ki je med prvimi priskočila na pomoč pri poplavah v Posavju, tragediji na Blanci, poplavah v Srbiji in drugih naravnih katastrofah. Zdaj dobra dva meseca vodi sodelavce, ki sprejemajo na tisoče beguncev v Brežicah in Dobovi. Noč in dan. Brez počitka. »Moj delovni dan traja osem ur, preostali čas sem pa prostovoljka.«
Starša sta Zdenki med odraščanjem v majhni hribovski vasi, sedemnajst kilometrov oddaljeni od Brežic, vcepila trdo delo, poštenost in pripravljenost pomagati. Vse to je združila v Civilni zaščiti, kjer se je pred skoraj tridesetimi leti zaposlila še med študijem obramboslovja, ko je rodila danes že odraslega sina Miho; ta jo je že osrečil z vnukom. In čeprav bi mislili, da se je v desetletjih dela že dodobra utrdila, se je še vedno dotaknejo katastrofe, v katerih skupaj s sodelavci priskoči na pomoč.
Mislila je, da je najhujše že doživela. »Med osamosvojitveno vojno, ko so v zbirni center v Sromlju prihajali begunci in smo jim pomagali, pa kasneje v poplavah, ob toči, plazovih in v drugih katastrofah po Posavju in tragediji na Blanci, kjer sem že bila vodja izpostave, sem mislila, da nas je doletelo že vse hudo, kar nas je lahko. Ko so sredi septembra začeli prihajati begunci, se je sprožilo dogajanje, ki mu ni videti konca. Postavili smo prva šotorišča za 450 ljudi s posteljami in drugimi potrebnimi stvarmi,« pripoveduje Zdenka v centru za begunce v Dobovi, ki ga dobro varujeta policija in vojska. Kljub stavki policistov delo poteka gladko in brez zapletov. »Ti fantje so izjemni. Imajo veliko srce. Stiska beguncev jim seže v dušo. Ženskam in izmučenim mamam pomagajo nositi otroke, čeprav jim ne bi bilo treba,« hvali može v uniformah.
Prvi begunci so prišli neorganizirano. Niso vedeli, kdaj bodo prišli, koliko jih bo in kdaj bodo šli naprej. Ves čas so bili v pripravljenosti, zato je bilo delo še toliko bolj stresno. Delo Civilne zaščite je namreč skupaj s policijo koordinirati humanitarne organizacije in podjetja (odvoz smeti, nafta za ogrevanje, čiščenje, snaga, komunala, voda, elektrika ...), skratka vse, kar je potrebno za začasno namestitev migrantov. Uredili so tudi logistični center, kjer zbirajo hrano, vodo, oblačila ... Vse je dobro varovano in organizirano, radovedneži, tudi teh je veliko, ki pridejo gledat, kakšni so migranti, nimajo vstopa.
»Pretresljivo je bilo videti te ljudi, ki so jih Hrvati spustili z vlakov in avtobusov, ko so po mrzli vodi bredli k nam. Prišli so prezebli in premočeni. Poskušali smo jih ogreti, jim dali suho obleko, številni prostovoljci so slekli kar svoje nogavice, da so jih dali tem prezeblim ljudem. Težko mi je bilo pri srcu, ko sem gledala to stisko,« se spominja Zdenka in dodaja, da so se stvari izboljšale, ko so se s Hrvati dogovorili, da organizirano spuščajo begunce z vlakov. Na dan po več tisoč. Rekord je bil 12.400 v enem dnevu. Policisti učinkovito popišejo prišleke: za popis in snemanje enega ter prstne odtise potrebujejo tri minute. Ko pridejo z vlaka, jih najprej popišejo, nato pa odpeljejo v zbirni center, kjer si opomorejo, nato pa gredo spet na vlak in naprej.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 24, 1.12.2015
