Ljudje

Danes bi ravnala drugače!

Simona Furlan
14. 6. 2009, 09.51
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Gordana Kalan Živčec je pred enim letom zasedla položaj predsednice Zdravniške zbornice Slovenije. S precej podpore, tudi v javnosti. Potem se je zgodila zadeva Nekrep. Smrt 12-letnika, ki s strani medicinske stroke še vedno nima epiloga, je predsednico zdravniške zbornice potisnila v medijsko ospredje.

Gordana Kalan Živčec je pred enim letom zasedla položaj predsednice Zdravniške zbornice Slovenije. S precej podpore, tudi v javnosti. Potem se je zgodila zadeva Nekrep. Smrt 12-letnika, ki s strani medicinske stroke še vedno nima epiloga, je predsednico zdravniške zbornice potisnila v medijsko ospredje. Večina njenih nastopov ni bila sprejeta z naklonjenostjo, oglasili so se tudi nekateri njeni kolegi pa ministrstvo za zdravje. Kalanovi, ki pravi, da je opravljanje več funkcij hkrati stvar dobre organizacije, saj je poleg tega, da je predsednica zbornice, vršilka dolžnosti direktorice izolskega zdravstvenega doma, kjer zato, da ohrani stik z medicinsko stroko, opravlja tudi ambulantna dežurstva, so celo grozili. Posebej so jo prizadela grozilna pisma, ki jih je dobivala njena mama, medtem ko je bila njena družina na srečo iz tega dogajanja neposredno vendarle izvzeta. Ampak mnogi, med drugim njeni pacienti, so ji vendarle izkazovali tudi podporo, pravi. Zgodba dveh plati torej. Tale je njena.

 

S svojimi medijskimi nastopi, predvsem ob smrti Bora Nekrepa, ste v javnosti dobili podobo hladne, neobčutljive osebe. Pomanjkanje sočutja je bil tudi očitek Borovih staršev. Vaš komentar?
To je bila ena izmed življenjskih situacij, v katerih se moraš odločiti za neko pozicijo. V tistem trenutku je bilo popolnoma neupravičeno napadeno celotno zdravništvo, in to res nedostojno. Kot predsednica zdravniške zbornice si nisem mogla dovoliti drugega, kot da povem, da zdravništvo pod pritiski ne bo pokleknilo. Ta pisarna je nekaj drugega kot moja ordinacija.  V ordinaciji je zdravnik lahko čuteč, ljubeč, pozoren, v javnih nastopih, ko je situacija zelo težka, da ne  rečem napadalna, pa je treba zavzeti neko držo, ki v prvem trenutku mogoče deluje hladno. Pa ni, ampak je le mehanizem, kako na dostojen način obvladati nedostojen način in ne vrniti z enako mero. Tisto situacijo smo torej videli kot neposreden napad na avtonomijo zdravništva in mogoče ste slišali mojo izjavo, da  pri bolnikovi postelji ni parlamentiranja, tam želimo narediti samo najboljše, takrat se odločamo samo po strokovnih kriterijih, in te seveda tudi zagovarjamo.

Ampak pri Boru Nekrepu je vprašljiva prav strokovnost ukrepanja zdravnikov.
Ta primer je eden najbolj tragičnih primerov, kar se jih je v slovenskem zdravstvu kadarkoli zgodilo. Resnično se vsi bojimo takih primerov, ampak na žalost se je zgodil. Taka zadeva ne pusti nikogar, prav nikogar brez žalosti, občutka  sočutja, povezanosti s tistimi, ki trpijo. Vsakega življenja je škoda, ampak smrti otroka se zdravniki najbolj bojimo. Stroka pa tu ni odpovedala, ne v smislu obravnave. Kaj bo pokazalo razsodišče, kaj bodo pokazali drugi postopki, pa bomo kot vedno peljali enako – počasi, premišljeno, racionalno, dostojanstveno. Včasih me vprašajo, zakaj ne posredujem informacij, ki jih imam, saj bi tako morda opravičila sebe. Toda nedostojno je govoriti o informacijah, ki jih dobiš v osebnem odnosu, pa tudi če je ta posreden, z dokumentacijo. Nedostojno za vsakega slovenskega zdravnika je, da posreduje informacije, ki bi ga morda celo ubranile ali okrepile njegov položaj, v zameno za molčečnost, zaupnost bolnika.
 

Še enkrat – starši vam niso očitali strokovne napake, ampak predvsem pomanjkanje sočutja, razumevanja. Kako vam je bilo torej nastopati v položaju predsednice zbornice, kot ga opisujete, pa imeti hkrati vse občutke ob smrti otroka? Ne nazadnje ste tudi vi mama.
V tistem trenutku je bilo to morda tudi breme moje neizkušenosti, situacije, ki je bila zame nova. To zadevo sem podedovala, ko sem  prišla na zbornico, pa vendar se nisem želela skrivati za tem. Če me vprašate po občutkih … Borove starše sem spoznala, občutim oziroma razumem njihovo stisko, zato ker smo zdravniki v življenju neštetokrat soočeni s tem, da ne moremo pomagati, ko bi želeli, in smo soočeni z nemočjo, ko ne moreš pomagati, ker ne zmoreš več ali je že zamujeno. Gotovo bi danes ravnala drugače, sem pa vsekakor želela stvari, ki niso bile dobre, pojasniti, in jih na neki način tudi obžalujem. Ponovno – moje prvo delo, ko sem prišla v pisarno, je bila komunikacija z družino tega dečka. Danes bi se najbrž skušala staršem bolj približati, jim olajšati njihovo bolečino in stisko. Veliko je bilo zamujenega v začetku, danes gotovo ne bi tako ravnali niti zdravniki, ki so dečka zdravili, niti vodstvo bolnišnice, kjer je postopek potekal,  pa tudi na zdravniški zbornici bi najbrž skušali ravnati drugače. S starši smo imeli pogovor, tudi druge tragične zdravniške probleme, ki so se v tem času dogajali, smo obravnavali na zelo osebni ravni, in mislim, da je neposredni osebni stik garancija za boljšo komunikacijo, priložnost za neposredno izmenjavo. Papir je  hladen, ljudje so topli.
 

Prav to sem hotela reči. Očitki slovenskemu zdravstvu, se mi zdi, so v veliki meri povezani oziroma izvirajo iz slabih izkušenj z osebnim odnosom zdravnikov. Ste se pogovarjali o tem z zdravniki iz te zgodbe?
Z večino zdravnikov se pogovarjam, moja pisarna je odprta za vse. Z vsemi zdravniki iz te zgodbe sem se pogovarjala, s kolegi, ki so imeli obravnavo pri nas na zbornici, in lahko rečem, da so tu same žrtve. Tukaj ni zmagovalcev, ni nikogar, ki je kaj pridobil ali ki ničesar ne obžaluje. Veste, to je kovanec z dvema platema. In obe sta tragični. Starši in zdravniki, ki so zdravili. Zdravniki se strašansko bojimo takih situacij.
Spomnim se svojega prvega delovnega dne, na božični večer, ko sem prišla v ordinacijo. Šef mi je rekel: tu je ordinacija, tu dve medicinski sestri, če ti kaj ne bo jasno, sem nadstropje više, pridi vprašat. In tako se lotiš, iščeš, pomagajo ti sestre … Ampak občutek odgovornosti, ki jo sprejmeš in ti jo država naloži v eni potezi, zdaj si usposobljen, to je veliko breme. To te ne navda  s strahom, ampak z občutkom odgovornosti, ki te spremlja vse življenje in te dejansko ščiti pred tem, da se imaš za preveč sposobnega.
 

Za boga v belem?
Ne, mi nismo bogovi v belem, pacienti bi nas želeli imeti za bogove. Pacienti pričakujejo od nas, da smo tako sposobni, dobri, nezmotljivi in vešči, kot bi bili bogovi, pa nismo. Zdravniki se tega najbolj zavedamo, zato tudi težimo k stalnemu razvoju, izobraževanju, izboljševanju svojega znanja, nadgradnji znanja in tudi komunikacije. Strokovnega in osebnega odnosa. To je vseživljenjsko učenje, zdravnik se nikoli ne neha izobraževati, prav zaradi te skrbnosti, da breme, ki ga  nosi, vendarle lahko prenaša.
 

Nihče ni nezmotljiv, medicinska znanost napreduje, čez nekaj časa bodo tudi mnogi postopki drugačni kot zdaj. Ampak zakaj zdravniki še vedno tako težko rečete, da ste naredili napako? Zakaj govorite le o zmoti, zmotni presoji …?
Gre za strokovno  in osebno pojasnilo. Mi vsi se bojimo napak. Zelo se jih bojimo, ker  imajo napake posledice, in v medicini imajo napake tragične posledice. Vsak tak bolnik zdravniku vedno ostane zapisan v duši. Gre pa tudi za strokovno terminologijo, ki je prevzeta iz kazenskega zakonika. Napaka po  kazenskem zakoniku je kaznivo dejanje z enormnimi posledicami,  ker je storjeno iz malomarnosti, premajhne skrbnosti pri zdravljenju, in zato je prof. Milčinski, ki je eden od očetov slovenske medicine na področju deontologije in etike, vpeljal terminologijo, ki nekoliko olajša razliko med kazenskim zakonikom in medicinsko stroko. Če vam dam še en zgled: nezavedno ali nezavestno. V kazenskem zakoniku piše, da je dejanje nezavestno, v medicini pa  nobenega dejanja ne morete narediti nezavestno, samo nezavedno. Tu je razlika, ki jo uporabljamo pri napaki in presoji oziroma napaki in zmoti. Če zdravnik zagreši napako, bi po kazenskem zakoniku to naredil z zavednim, zavestnim dejanjem. Tega zdravniki ne delamo. Se pa zmotimo, pogrešimo, narobe presodimo, smo morda premalo informirani, izobraženi, tudi to se lahko zgodi. Zato pa se ves čas izobražujemo, preverjamo svoje učinke zdravljenja, in mislim, da razvoj prinaša prav to. Medicinska znanost se spreminja. Diagnostični in terapevtski postopki se spreminjajo, tako se spreminja  tudi odnos med zdravnikom in bolnikom. Ampak temelj, ki ostaja, je zaupnost in dobronamernost, torej ne škodovati. To so še vedno osnovni postulati, stari tisočletja. Nimajo časovnih omejitev in so za vse sisteme, režime, vsa okolja. To negujemo, to želimo povedati. Zelo se bojimo napak, po enem ali drugem terminološkem principu, želimo se jih obvarovati. Kadar pa se zgodijo, jih obžalujemo, živimo z njimi, breme napake, ki jo je zagrešil zdravnik, je enormno. Mislim, da ni zdravnika ne v Slovenji ne v svetu, za katerega to breme ne bi bilo težko. Ne bežimo od odgovornosti, bežimo pa od nemoči, ki je s tem povezana. Občutek nemoči je najbolj grozen, na vseh stopnjah. In to mislim je tudi razlog, da to besedico tako stežka uporabimo.
 

Interni nadzor tako rekoč nikoli ne pokaže, da je bilo v postopku zdravljenja bolnika kaj narobe, zunanji nadzor pa nato včasih pokaže drugače. Mislim, da je tudi to eden od razlogov za naše nezaupanje do zdravnikov oziroma mnenje, da zdravniki ne glede na vse vedno ščitijo drug drugega.
Ja, žalosti me, da je občutek tak, razumem pa, da je. Sistem zdravljenja ne temelji na posameznem neuspešnem zdravljenju. Tako tudi posamezen interni nadzor, ki ni bil primerno izveden, ne more biti temelj za oceno celotnega internega sistema nadzora. Postopki internega nadzora tečejo neprenehoma, formalno in neformalno. Neformalno vsekakor na zdravniških sestankih, kadar izmenjujemo izkušnje, govorimo o tem, kaj smo z bolnikom diagnostično počeli, in zdravnik, ki postopek nadaljuje, lahko na primer prepreči nadaljevanje napačne presoje. Tudi to je neke vrste interni nadzor. Formalni interni nadzor je, ko se nekaj že dogodi in je treba ugotoviti, zakaj je do tega prišlo, kakšni so razlogi, kakšne so možnosti za izboljšanje sistema in odpravo teh napak oziroma napak v samem procesu. V konkretni zadevi bo treba zaključiti ves postopek obravnave, potem pa se bomo morali znotraj zdravništva pogovoriti, zakaj je interni nadzor sprejel tako mnenje. In tukaj bo delo zbornice, tako kot doslej, odkrito, pošteno. Ves sistem,  tudi svetovni, temelji na notranjem nadzoru, ker je nemogoče zagotoviti kritično maso kakovostnih eksternih nadzorov, ki so potrebni le v ekstremnih, zelo zapletenih zadevah ali zaradi pomanjkanja strokovnjakov, ki bi  lahko na podlagi lastnih strokovnih izkušenj kompetentno ugotovili, kakšne so lahko izboljšave. Slovenija je mlada država, tako je tudi tradicija na tem področju mlada. Zdravniška zbornica ima mehanizme, s katerimi to izboljšujemo, imamo sistem za preverjanje kakovosti, sisteme za preprečevanje napak, imamo priložnosti  za posvetovanje s kolegi. Mislim, da so to temelji, iz katerih bodo zrasli tudi boljše videnje in občutki javnosti, da resno pristopamo  k tem problemom. Tako kot se razvija družba, tako se razvijajo tudi odnosi med zdravniki. Ne ščitimo drug drugega, ščitimo samo bolnika.
 

Vas je v kakšnem od napetih trenutkov zamikalo, da bi se zaradi zadeve Nekrep umaknili s položaja predsednice zbornice?
Ne, nikoli. Umakniti ne. To pomeni, da poklekneš  pred nedostojnimi pritiski. Četudi bi lahko kaj naredila bolje, mislim, da nisem nič naredila narobe. Stvari, ki bi jih takrat lahko naredila bolje, poskušam zdaj popraviti. Želim si, da se ne bi nikoli dogodile, pa so se in z njimi je treba živeti. Ampak umik ni prišel v poštev.
 

Se vam zdi, da morate kako oprati svojo čast? Morda koga tožiti zaradi obrekovanja?
Mislim, da ljudje s časom prepoznajo prave vrednote, elemente vsakega dejanja.  Tožili smo samo novinarsko hišo, ki je nedostojno govorila o zdravništvu. Ugled zdravništva je treba braniti tudi s pravnimi sredstvi. Mislim pa, da moja čast niti ni bila ogrožena. Kar kažejo forumi, je izliv čustev, in to ni nekaj, kar bi bilo treba razčiščevati. Čustva so neracionalna. Če pa se kdo koga loti neposredno in nedostojno, pa so potrebna tudi drugačna sredstva. Ampak to se ni zgodilo. Mislim, da moja čast ni bila nikjer omadeževana tako, da bi bilo potrebno kakšno drugo dejanje razen tega, da je treba delati naprej, vztrajati na tistih osnovah, ki prinašajo dobre rezultate, in kot vsak projekt, ki se razvija, se bo razvijalo tudi moje vodenje zbornice.