Ljudje

Na kavi z Janom Plestenjakom

Simona Furlan
25. 6. 2009, 11.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Jan Plestenjak, podalpski ljubimec s solznimi očmi... Mit o sebi je treba vzdrževati, ne pa verjeti vanj, pravi. In še naprej, kljub zrelejšim letom, povzroča dekliško drhtenje.


Sedela sva v lokalu na obrobju Ljubljane, kjer ni bilo nevarnosti, da bi kakšno dekle malce vreščalo, se muzalo ali ga s tresočim se glasom prosilo za avtogram. Klepetala sva kakšni dve uri, ob kratki kavi, vodi in kozarcu rdečega vina. Jan je bil, kot vedno, v elegantni črnini, umirjen in razsoden. Znanke, ki so me pozneje zasliševale, so kazale jasne znake zavisti, da sem imela priložnost toliko časa preživeti z njim. In me spraševale same neumnosti, na primer ali se bo res poročil, s katero, kakšnega psa ima zdaj, kje ga ima … Po pravici povedano, nimam pojma. Še bolj po pravici, me niti najmanj ne zanima. Jan Plestenjak lahko ljudem vsekakor ponudi več od stereotipov, ki se ga vztrajno držijo, in tračev, ki jih nekateri celo jemljejo resno.

Dražim ga s temi stereotipi. Večni samec, latino ljubimec… »Kakšen latino, jaz pravim podalpski,« se smeje. »Mediji te stereotipe ustvarjajo leta in leta, boj z njimi pa je kot spopad z mlini na veter. Po drugi strani pa je treba imeti do tega mita o sebi tudi veliko mero spoštovanja. Ne smeš ga rušiti, to je brez zveze, težava nastane le takrat, če začneš sam verjeti vanj.«
Saj tudi Jan ni povsem imun ali neobčutljiv za to. No, ni bil, čeprav povsem podlegel ni. Zaradi samokritičnosti in ljudi okoli njega, ki ga v trenutku, ko ga zgrabi prehuda evforija in se ujame v past uspeha, hitro streznijo. Daj, fant, ohladi se malo! Tudi zato je prišel do te stopnje, na kateri je zdaj. In od koder je mogoče še naprej, pravi.

Ne cilj, pot do cilja šteje

»Preden sem stopil na oder v razprodanem Tivoliju, so me vprašali, ali sploh vem, kaj sem naredil. Ne vem, sem rekel, ampak mi je lepo. Počasi je prišlo vse to, tako da mi je včasih kar malo žal, ker tega ne znam doživljati z vso močjo. Ker takšno je, močno. Po drugi strani pa vem, da ni najlepše doseči cilj, najlepša je pot do njega. Če ga ujameš prezgodaj, ugotoviš, da si je problem postaviti novega. Zakaj sploh bi si ga?«
Jan je svoj prvi cilj, izpolnitev najstniških sanj, ujel tam enkrat leta 2003, pravi. Zdaj je cilj, biti dober, še boljši. Razprodane dvorane, platinaste naklade plošč, polni mediji tvojih fotografij in intervjujev … Ja, tudi to je merilo uspeha in je lepo, ampak merilo je tudi, ali si lahko še boljši. Ali znaš ljudi s svojim besedilom spraviti v solze in se še vedno tresti od navdušenja in vznemirjenja, ko greš ta komad posnet v studio. Jan, ki bo novo ploščo izdal čez kakšni dve leti, ne prej, saj ima zdaj v ognju najboljše, kar je v tem trenutku lahko dal, ima takšno pesem. »Ne bo hit, toliko že vem, ampak jo bom kljub temu posnel. Ker je lepa.«

Alergičen na nespoštovanje

Samozavestna trditev, ampak Jan si jo lahko privošči, pa mu nihče ne zameri. Razen tistih, ki ga že v izhodišču ne marajo. Ampak to, da te kdo ne mara, še ni problem, problem je, če te ne spoštuje. Nespoštovanje, no, to pa je nekaj, kar Jan sovraži. Zelo. »Akuten problem tega prostora je, da ne spoštujemo drug drugega;  pred kratkim sem bil v neki družbi, ko je nekdo bleknil, da je Schwarzenegger kreten. Zakaj? Nisem njegov oboževalec, ampak zakaj? Saj vidiš, da je kreten, mi je rekel. Kako? V vsem, česar se je lotil, je prišel na vrh – kot body builder, igralec, zdaj je guverner Kalifornije. Zakaj je torej butec? In kdo si ti, da lahko sploh ocenjuješ Arnolda! Na to sem alergičen, na to majhnost, ko gre ljudem na živce, da  je kdo uspel.«

Se strinja s tistimi, ki trdijo, da je več vreden uspeh človeka, ki je začel iz nič,   brez zaledja, podpore družine? Zalotim se, da mu spet podtikam stereotip. Jan pa iz nič? Ja, pa kaj še! Vajen vsega hudega, očitno, in s tonom, polnim odpuščanja, hladnokrvno odvrne. »Sem generacija, ki je odraščala v Jugi; takrat nihče ni bil bogat, ni bilo banan, v Avstrijo smo hodili po kavo …« Toliko o tem. Da mu zdaj sicer ni hudega, prizna, ampak za razmetavanje pa tudi nima. Finančna kriza po njegovem tako ali tako izvira iz potrebe ljudi, da so »džeki«, čeprav za to nimajo nikakršne realne možnosti. Ampak vzamejo posojilo, hodijo gledat jahte, kupujejo stanovanja, zato ker imajo ta lep razgled … Tem »prepotentnim bogatunčkom«, pa še kakšna močnejša beseda zanje je padla, prav privošči, da jim gre slabo. Ampak žal se to godi na račun drugih. Na račun ljudi, ki so leta in leta živeli v istem filmu, zato se jim je težko v trenutku obrniti, poiskati kaj drugega.

In svet se vrti naprej

Bi se Jan znašel, če bi na primer propadel? »Ja, ker sem borec.« Spet samozavest. In spet jo cenim. »Na začetku so govorili, kdo pa je sploh ta mulo. Potem, da ne znam peti, in resnično na začetku kariere nisem pel dobro. Z voljo, jezo in delavnostjo sem osem let vsak dan vadil vokal in danes lahko samozavestno rečem, da sem dober pevec. Potem so govorili, da nimam polnih koncertov, in res jih nisem imel. Zdaj mi tudi tega ne morejo več očitati, torej spet in spet iščejo nekaj drugega. Vedno bo tako,  čeprav je čisto brez zveze.«
Pa ga je strah, da bi izgubil to, kar ima, da bi propadel, mi ne da miru. »Vedno te je strah kaj izgubiti, ampak potem se vprašaš: kaj pa sploh imam? To je samo iluzija; ko si enkrat znan, je okoli tebe ogromno vsega, vse vre, ampak v končni fazi si samo človek, ki poje svoje komade. Za družbo sta desetkrat bolj kot jaz pomembna ena medicinska sestra ali en gasilec. Jaz samo pojem, res pa imam to rad in delam iskreno. Glasba je zabava, pričara neko občutje, res je, ampak nekateri si pri tem narobe predstavljajo, kako blazno se bo narod odzval nanje. Enemu od njih sem nekoč rekel: če misliš, da se Slovenci pogovarjajo o tebi ali meni, se motiš. Slišijo komad, nekaj časa jim je luštno, in to je vse.«

Tudi veliki fantje naj jokajo

Čas, da greva na njegove težave. Če jih ima. Seveda jih ima, saj je normalen fant. Pardon, moški, veste, počasi se bliža štiridesetim. Si torej v redu, Jan? Zdaj ja, je v nekoliko boljši fazi kot pred časom. Ne ve natančno, zakaj, a je bil v slabi. Takrat je tudi jokal. Ko se je o tem potožil prijatelju, bioenergetiku Zdenku Domančiću, mu je ta rekel: Potem si srečen človek. Jok je privilegij. Kar si, dragi moji veliki fantje, kaže zapomniti!
Jan je od nekdaj navajen čustvovanja in kazanja čustev. Doma so bili objemi in poljubi. Nič se ni spremenilo, in hvala bogu, da je tako. Kako pa lahko daš od sebe na odru kaj pametnega, če pri tem ni čustev. Ni mu jasno, kako so lahko nekateri v glasbi »popolni mrtvaki, čista kalkulacija«. On še vedno rad čuti srečo, tisto, ki gomazi po telesu in spravlja v hlipanje njega in druge. Zdaj je torej v dobri fazi, s številnimi trenutki sreče in veselja, ni pa še dovolj moder, pravi, da bi bilo to pravo dolgotrajno in stalno »stanje sreče«.
Najbrž se bo to okrepilo, ko bosta strah pred tem, kaj lahko izgubi, kaj bodo rekli in podobna navlaka še bolj splahnela iz njegovega razmišljanja. Pa bi šel, odrešen želje po uspeti in imeti, sedet pod drevo v Indiji in uživat svoj notranji mir? »Ne, in si niti ne želim. Smešno se mi zdi, da nekateri prav takrat, ko jim uspe, odidejo. Zame je to beg. Ravnotežje v igri življenja je treba najti tukaj, v svojem naravnem okolju. Afričan bi najbrž težko funkcioniral kot Eskim in jaz bi najbrž težko funkcioniral kot Indijec. Zakaj bi dal na zrezek marcipan, na primer. Zakaj pa ne, ja, tudi tako lahko vprašaš. Ampak moje vprašanje je, zakaj ja.«
Potem ko takole iščeva ravnotežje, se pogovor giblje tudi v povsem nepričakovane smeri. Med drugim Jan pravi, da samega sebe kot novinar ne bi znal nič vprašati. Pravzaprav se zdi samemu sebi rahlo dolgočasen. In prizna tudi, da ga vsakič znova stisne v želodcu, ko gre na oder. Čeprav je koncert razprodan. Sem dovolj dober, sem dovolj dober razlog, da so ljudje tukaj? Jim lahko sploh kaj ponudim? Kot mulček je imel več možnosti, da podleže občutku velepomembnosti. Zdaj, z vsakim novim sivim lasom na njegovi glavi, se nevarnost manjša.

Siv sem, siv in mlad …

Glasno se krohota, ko ga povprašam o njegovi sivini na glavi. Ne, ni ga groza, kadar se gleda v ogledalo. Sivost ima pač v genih. Čez kakšnih deset let bo že popolnoma osivel, je prepričan. Ali se bo v napadu nečimrnosti takrat pobarval, sem ga pozabila vprašati. Ga bom čez nekaj let, če bo še vedno sedel pod tukajšnjimi drevesi.
Tudi Jan Plestenjak seveda hoče biti lep. »Kdor pravi, da mu je vseeno, laže,« pravi. Pa tudi pošteno ni do tistih, ki te prihajajo gledat in poslušat. Zanj ni problem biti na odru. Snemati videospot ali se fotografirati – ja, pri tem pa trpi. Še zdaj, po toliko letih, mu ni nič lažje ali prijetneje. Kar je hudič, ker ga vsi hočejo kar naprej fotografirati. Če je pa zvezda, a ne. Velika. Tolikšna, da se je na Facebooku kar nekaj ljudi izdajalo zanj, zato si je, da se znebi zoprnih anonimnežev, moral omisliti svojo stran. Samo zato, sicer je glede tega »oldtajmer«, pravi. In to, da pred pol leta niti pojma še ni imel, kaj je to Facebook, ne pa sivi lasje, to je bil pri njem znak za »zbogom, mladost«. In spet se široko reživa.

Strast, fantje in dekleta, strast!

Jan Plestenjak se pa res ne počuti star. Tudi pesmi in užitkov, povezanih z glasbo, je še veliko. Strast, fantje in dekleta, strast! Torej je treba k tistim, ki jih še posebej spoštuje. Jan ne okleva: Eric Clapton, Rod Stewart, George Michael … Pa Michael Jackson, ki se mu zdi pravi fenomen, človek nad vsem: avtor, producent, pevec, energija seva … Tu se ustaviva. O velikih ne bomo govorili grdih reči. Ni etično, etičnost pa je nekaj, za kar si je treba prizadevati. To moč ljudje, kakršen je Jan, vendarle imajo.
Pa domači? Ne vzorniki, te stvari so pa ja že mimo, ampak ljudje, ki jih ceni. »Kreslin ima dobro energijo, spoštujem ga, pa nekaj rock bandov, Dan D na primer.  Nekaj vrhunskih vokalistov, Nuša je recimo super pevka, zelo nadarjen glasbenik je Gal Gjurin. Drago Ivanuša je super, unikaten, Benč je super pevec, ima čisto svoj film. Tudi Helena se mi zdi v svoji maniri zelo prepričljiva, pripravi me do tega, da  neki pesmi, ki ji sicer ne bi, celo verjamem. Všeč mi je Rebeka, ki je tipičen dokaz, kako je mogoče napredovati z voljo. Bolj cenim Rebeko, ki vztrajno raste iz neke povprečnosti, kot nekoga, ki se je rodil z blaznim glasom, pa v 30 letih ni niti zrasel niti našel svoje smeri in ni naredil nič. Tak je tudi fenomen Madonne. Njen glas je celo v slovenskem  merilu slab, pa je prišla v sam vrh v svetovnem merilu, njen uspeh pa kar traja.« Na njen koncert ne bo šel, toliko ga pa ne zanima. Rekel pa tudi ne bo nič slabega.
Janova etičnost je celi dve uri najinega pogovora silila na površje. Vedno znova, v različnih oblikah. Verjamem, da mu včasih ni lahko, in upam, da zna slediti modrosti najbogatejšega Zemljana, ki je na vprašanje, kaj narediti v teh časih, rekel približno takole: Ne vem, kaj moram narediti, dobro pa vem, česa ne smem. Janu privoščim, da se odloča prav, tudi če potem malo joka. V redu fant je, veste. In tudi če ga ne marate, ne govorite o njem slabo.
Upam tudi, da je bil Jan uspešen v partiji pokra, na katero se je odpeljal po intervjuju in, začuda, zelo potrpežljivem poziranju fotografu. Na partijo pokra torej, kjer veliki fantje sicer ne jokajo, hazardirajo pa. Po moško in povsem nezvezdniško. Ne vem, kdo je bil zraven. Če povem po pravici, me niti ne zanima. Verjamem pa Janu, ki pravi, da gre za obred, tako pomemben, da bi še Sharon Stone, če bi ga poklicala, rekel: »Ej, bejbi, oprosti, zdajle ne morem, ker s fanti kartamo.«