Eden prvih deževnih in hladnejših dni je bil, ko smo se prvič srečale. Najprej sta zaznali mraz v meni. Sledilo je ogrevanje od znotraj, z ingverjevim čajem. Počakali sta, da se je toliko ohladil, da sta mu dodali limono in med. Pa belgijska črna čokolada se je ponujala na servirni mizici. Dragica mi je okoli pasu zavila zeleno volneno odejo in si drugo v lila odtenkih ovila okoli svojega trebuha. »Ne samo, da nas odeje grejejo, lahko nas tudi ščitijo, in midve z Benedikto se takole zaščitiva,« je rekla. V kuhinji je bila na štedilniku goveja juha, ki se je kuhala osem ur na zmernem ognju. Mimogrede je Dragica povedala, kako zelo je za ženske naših let, tam okoli 50, nujen kolagen in da ni tablete, ki bi ga nadomestila tako lepo, kot ga domača goveja juha, ki se dolgo kuha z govejimi kostmi. Ko je bilo vse urejeno, sta me presedli pred belo podlago, ker da tako Benedikta razločneje zazna avro. Medtem mi je Dragica pripovedovala, kako nujno je, da si ne dovolimo v tem letnem času, da nas od znotraj zebe, in da naj bi bil to takoj alarm. Ko je Benedikta naznanila konec, sem lahko sedla nazaj na trosed, spila nekaj požirkov čaja in jima prisluhnila. Dragica, ki je nekakšen vulkan energije, je sedla v jogijski položaj in v zame razumljivi jezik »prevajala« Benediktino videnje; to je potrdilo, kar o svojem telesu vem tudi sama.

Benedikta. V imenu se skriva esenca njenega življenja. Blagoslovljena. Samo prvih deset mesecev je preživela v Sloveniji, potem so se zaradi očetove službe preselili, najprej v Španijo, zatem pa v Belgijo. Hodila je v španske in v Belgiji v evropsko šolo, vendar so doma seveda vedno govorili slovensko. Pravilno slovensko, tako da Benedikta skrbno uporablja dvojino. Njen glas ima poseben zven, stavki, izgovorjeni z neko posebno čutnostjo in spoštovanjem, so kot sled časa, ki ga ni več. Kot dobra opazovalka je hitro ugotovila, kako ritolizniški smo Slovenci do tujcev, ki jih imamo za superiorne (južnjakov ne), in kako prezirljivi znamo biti do sebe, svojega jezika, svoje identitete, svojih ljudi, zato je ob mnogih priložnostih, da ni bila ponižana (zaradi svoje zborne slovenščine ali če česa ni razumela), govorila z rojaki kar v tujih jezikih. Ker je njen oče zaradi visoke diplomatske kariere in potovanj večino časa preživljal zdoma, se je z Benediktinim razvojem (ima še brata Emanuela) ukvarjala mama Dragica. Tako Benedikta kot Emanuel sta se izobraževala zunaj Slovenije, pa zdaj nasprotno kot večina Slovencev, ki jih šola naša država, potem gredo pa službovat v tujino, želita svoje izkušnje in znanje deliti s Slovenci. Benedikta je nedavno magistrirala iz holistične medicine. Na šoli z uradnim imenom Alternative Medicine College of Canada se je specializirala iz bioenergije in tradicionalne kitajske medicine.  

Od malega vidi avre. Benedikta je od malega zaznavala nevidni svet. Imela je srečo, da je ob sebi imela osebo, ki se iz tega ni norčevala, ampak se je ob njej iskreno čudila. Jo podpirala in usmerjala, ji stala ob strani v njenih strahovih in posebnih zaznavah. Njena mama. V šolskem sistemu za Benedikto ni bilo preprosto, sploh ker je »videla skozi«, kot se reče; zaznala, da je povedano laž. Ali pa manipulacija. Pretvarjati se in se delati nevidno se je morala naučiti naknadno. Zato je videno največkrat zamolčala. Okoli ljudi je zaznavala barve. Ob ljudeh tudi druga bitja, ki živijo med nami. Kako naj to pove učitelju za katedrom? Diskalkulija (podobna bolj razširjeni disleksiji, le da se pri njej zamenjujejo številke, osnovne matematične operacije), je bila edina diagnoza, ki so ji jo postavili, jo opredalčkali, se ob tem umirili, da je dobila status učenke s posebnimi učnimi potrebami, a ne prilagojenega učnega programa. Toda njena mati je hitro ugotovila, da je Benedikta z vsemi primanjkljaji, ki jih je v njej zaznaval šolski sistem, pravzaprav otrok z blagoslovi. Blagoslovljena. Imeli sta možnost, da sta začeli raziskovati njena videnja. V šoli alternativne medicine, ki jo je letos zaključila, pa so ji te zaznave prišle še kako prav. Ko je delala sprejemne izpite za psihologijo na madridski univerzi, je bila po rezultatih v vrhu.

Otroci s posebnimi potrebami so mnogokrat otroci s posebnimi danostmi.»Glej, mami, ta gospa bo pa kmalu umrla. Okoli nje ni več nobenih barv. Samo črno še vidim.« Ali pa: »Mami, moj učitelj, ki se dela tako prijetnega, ima toliko temno rdeče okoli sebe, da ga sploh ne morem gledati. In blokira me, kadar je v moji bližini.« Mama Dragica, ki se je nekoč odpovedala akademski karieri, da je lahko mož prevzel odgovorne funkcije, se je posvečala svoji hčeri. Vse pride prav, tudi to, da je pesnica. Mnogo let v slovenskem prostoru prezrta, vendar se zadnja leta njena poezija začenja dotikati širšega kroga predvsem ženskega bralstva. Ravno sredi pisanja tega prispevka je bila prvič nominirana za literarno nagrado MIRA kot pesnica.

Več v reviji Jana, št. 42, 18.10.2022