Na svetu je okrog 28 milijonov medicinskih sester in babic, od tega 7,3 milijona v Evropi. In povsod jih je premalo, tudi pri nas, ker nam že vse od Zujfa leta 2012, ki je zamrznil njihove plače in napredovanja, bežijo v druge dežele in v druge poklice. Že dolgo vemo, da jih je premalo, že dolgo vemo, da bo, ko se jih bo že čez nekaj let dobršen del upokojil, še veliko, veliko huje …, pa ni še nihče nič ukrenil, nobeno ministrstvo ni planilo v ospredje, zmagoslavno mahajoč z načrtom, ki bo pretečo katastrofo preprečil. Ali vsaj omilil. 

Poznate izraz »neopravljena zdravstvena nega«? Če niste iz zdravstva, verjetno ne, ker je še niste občutili, saj si javno zdravstvo na vso moč prizadeva, da je ne bi. Ampak če se ne bo nič premaknilo, jo boste. Medicinskih sester, tako diplomiranih kot tehnikov zdravstvene nege, ki jih je že zdaj premalo, bo čez nekaj let zaradi upokojevanja še bistveno manj. In čeprav njihova stanovska organizacija Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije na to že dolgo opozarja, ne samo opozarja, bíje plat zvona in tuli alarm, se zdi, da je nihče ne sliši. Tam zgoraj, kjer bi morali sedeti ljudje, ki mislijo na prihodnost zdravstva in jo načrtujejo, se že leta nič ne premakne.

In smo šli pogledat na prvo bojno linijo, tako rekoč, k Mojci Strgar Ravnik, magistrici zdravstvene nege, v. d. pomočnici direktorja za področje zdravstvene nege in oskrbe v jeseniški bolnišnici. Po starem bi ji rekli glavna medicinska sestra.

Čutim stisko

Če kdo ve, kaj pomeni pomanjkanje medicinskih sester, je to zagotovo Mojca Strgar Ravnik – velik del svojega časa namenja prav kadrovanju, razpisom, iskanju novih kadrov in prepričevanju zaposlenih, da ostanejo. Da vztrajajo kljub velikim, čezmernim obremenitvam, kljub slabemu plačilu. Trenutno je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlenih 354 medicinskih sester, tudi če odmislimo covid, jih manjka še 36, več kot desetina, »torej bi jih ta trenutek potrebovala še dobrih deset odstotkov samo za to, da bi zagotovila tisto, kar smo imeli še pred nekaj leti,« pravi. »V zadnjega pol leta se je to pomanjkanje pri nas vseeno nekoliko zmanjšalo, kar me veseli, saj pomeni, da dobro delamo, skrbimo za svoj kader.« Potem jih je pa zaradi covida še 22 na bolniški in trije v karanteni.

Tole počne glavna medicinska sestra oziroma v. d. pomočnice direktorja zdravstvene nege in oskrbe: vodi službo zdravstvene nege in oskrbe, nadzoruje, usklajuje, uvaja nove smernice, skrbi za razvoj stroke, izobraževanje, razpise štipendij … Ampak najpomembnejša, poudarja, je socialna nota. Človeški stik. Empatija. »V zdravstveni negi je pomembno, da čutim stisko svojih medicinskih sester, zato veliko hodim po oddelkih, veliko se pogovarjam s srednjim menedžmentom, kar pomeni, da so moja podaljšana roka na oddelkih, to so glavne medicinske sestre oddelkov in služb, pa vodje enot.«

Nič več ne spletamo kitk

Sredi lanskega leta so morali tudi na Jesenicah zapreti en oddelek, osemnajst postelj je ostalo praznih, ker je bilo premalo medicinskih sester, »ker preprosto ni več šlo. Sestre, ki so delale na treh oddelkih, so bile že popolnoma izmučene. Morali bi jih videti – preprosto ni šlo več in edina stvar, ki smo jo takrat lahko naredili, da so lahko šle na dopust, je bilo to, da smo ta oddelek zaprli. Zaprt je bil kar nekaj časa, ker je zaradi porodniških in bolniških tako primanjkovalo sester. Eno leto smo se trudili, da smo nazaj pridobili kader, in septembra smo ga ponovno odprli. Potem je prišel covid.«

Pa stisko in pomanjkanje medicinskih sester že občutijo tudi bolniki? »Upam, da ne,« pravi, »zato ker strašno veliko truda vlagamo v to, da bi bolniki čim manj občutili, da nas je pravzaprav premalo. Upam si pa trditi, da je zagotovo kakšna aktivnost sicer narejena, vendar hitreje, drugače, kot bi morala biti, čeprav strokovnost pri tem ni nikoli ogrožena. Zaradi pomanjkanja medicinskih sester se lahko zgodi, da je tudi opuščena, ker preprosto ne zmoreš, ni časa, preveč je naglice ... Medicinske sestre že v osnovi rade pomagamo, zato smo tudi izbrale ta poklic, za nas je pomembno, da smo tu za bolnika, mi smo njegove zagovornice ... po drugi strani je pa treba zanj narediti še marsikaj drugega – in potem zmanjka časa za pogovor z njim, za stvari, ki so bile včasih v ospredju.«

Nekoč je bilo drugače, se spominja: »Ko sem bila še mlada medicinska sestra in sem bila popoldne v službi, sem se najraje od vsega pogovarjala z bolniki, jim umivala glavo, urejala nohte in take stvari ... Veste, ljudje so bili hvaležni za to. Mamam smo spletali kitke, zdaj pa za to ni več časa. Ves čas smo razpete med tem, kaj je dobro za bolnika, narediti diagnostično-terapevtske postopke, izvesti intervencije, bolnika nahraniti, obrniti, umiti, skrbeti, da ne bo padel, da ne bo dobil preležanin, pa po drugi strani skrbeti, da bo opravil rentgen, da bo šel na ultrazvok, da mu pravi čas vzamemo kri, da bo dobil tableto ... Če bi bilo več kadra, bi se to lahko porazdelilo. Tudi moralno-etični problemi so vedno bolj v ospredju – verjamem, da smo medicinske sestre obremenjene s tem, da česa ne moremo narediti ob času. Taka je realnost.«

Kam je izginilo spoštovanje? 

Spremenili pa so se tudi bolniki, ugotavlja, ti »so vedno starejši in vedno bolj bolni, obrat bolnikov je velik, večji kot pred desetimi leti. Nekoč je bolnik z določeno diagnozo ležal deset dni, zdaj pa dva, tri, štiri dni, kar je še dodatna obremenitev – prej si deset dni skrbel za nekoga, vse je šlo počasneje ... Medicina se razvija, hkrati z njo se mora razvijati tudi zdravstvena nega. Tudi spoštovanje poklica medicinske sestre se je zmanjšalo. Spominjam se, ko sem začela, so nas bolniki zelo spoštovali. To spoštovanje je kar nekam izginilo, zvodenelo je. Krivda je po mojem na več straneh, ne zgolj na eni. Zunanji svet nas manj spoštuje in tudi bolniki nas spoštujejo manj kot nekoč, saj je tudi populacija drugačna. Mogoče včasih tudi preveč pričakujejo. Imamo celo nasilne dogodke – verbalno nasilje, fizično nasilje. Načeloma se to prej zgodi medicinski sestri, ker je pač zraven. Ampak včasih se to ni dogajalo. Verbalnega nasilja je vedno več – ljudje so nestrpni, vse hočejo takoj in se začnejo dreti, pa je spet sestra tista, ki to 'pokasira'.«

Ker ne znamo! 

In seveda so medicinske sestre že dolgo podplačane, pogosto so najslabše plačane prav tiste, ki delajo na oddelkih z najtežjimi bolniki, direktorji bolnišnic pa stokajo, da imajo zvezane roke, ker jim sistem ne dovoljuje boljšega nagrajevanja. »Plačilo medicinskih sester – da, to je problem. Mislim, da bi morali pristojni začeti razmišljati o tem, da je to definitivno deficitaren poklic. Ogromno kadra že ta trenutek primanjkuje, čez deset let – že čez pet! – ga bo manjkalo še enkrat več. Na svetu primanjkuje šest milijonov medicinskih sester in treba se je zamisliti – kdo bo delal?!« To je problem, ki ga glavna medicinska sestra seveda ne more rešiti, priznava, »lahko pa opozarjam. Čeprav se kljub opozarjanju v zadnjih dveh letih ni zgodilo nič.«

Kadar se pogovarjam z medicinskimi sestrami, jih vedno vprašam, zakaj za božjo voljo ne stavkajo. In vedno odgovarjajo enako, tudi Mojca Strgar Ravnik: »Ker ne znamo. Pred leti, ko sem bila še na oddelku, delala sem na različnih deloviščih, takrat, mislim, sem bila na intenzivni, mi je bilo jasno, da sploh ne bom mogla stavkati. Kako naj pa grem, če bolnik ne bo umit, če ne bo jedel, če ne bo dobil zdravil, pa če bo zdravnik hotel na vizito … kako naj grem stavkat?«

Kaj torej sploh še ostane?

Deset plus na lestvici

In tako preigravava najbolj črn scenarij: kaj se bo zgodilo, ko bo čez nekaj let prišlo do tistega množičnega upokojevanja medicinskih sester in se bo stiska s pomanjkanjem kadra še povečala? »Zagotovo bo prišlo do zapiranja oddelkov. Jaz drugega ne vidim. Če ne bomo sproti nadomeščali tistih, ki so odšle, skrbeli za kader, zaposlovali, dvignili ugleda poklica in ga bolje plačali. Več bolje plačanih medicinskih sester v bolnišnici pomeni, da so manj obremenjene in lahko normalno delajo.

Dolgoročno bi moral nekdo, ki je višje od mene in pristojen za reševanje takih stvari, narediti strategijo, neko politiko, kaj bomo naredili čez deset let v zdravstveni negi, da bomo lahko zadostili potrebam prebivalstva. Vzemiva lestvico od ena do deset – če so potrebe prebivalstva danes 7 ali 8, bodo takrat 10 ali več. Saj si tega sploh ne znamo predstavljati, ampak projekcija za toliko let naprej je zagotovo, da bodo potrebe večje. Pa tudi bolniki so vedno bolj ozaveščeni, zavedajo se svojih pravic in tudi več zahtevajo.«

Kako podaljšaš dan

Njen delovnik je dolg ne 24, temveč 26 ur, pravi. Zadnje čase je toliko na telefonu, »da je še moj kuža postal živčen in laja.« Tudi njena mama je bila medicinska sestra, sama pa to ni hotela postati, »potem sem pa videla, da je to lep poklic, spoštovan.« Začela je kot srednja medicinska sestra, »z ničle«, pravi, ob delu doštudirala, potem je naredila magisterij, zdaj pripravlja doktorat.

»Služba mi veliko pomeni. Ni mi vse, je pa ogromno. Živim in trpim s tem. Tudi kakšna solza mi kdaj priteče, pa ne zaradi žalosti, temveč iz nemoči. Živim s tem, mogoče preveč, ampak pri teh letih se ne mislim spreminjati. Nikoli ne bi zamenjala bolnišnice, ne vidim se, da bi delala kje drugje. Kadar sem bila res pošteno jezna, sem za kakšen dan pomislila, da bi nehala biti medicinska sestra, a me je naslednji dan že minilo. Mogoče se sliši romantično, a v resnici tako čutim.«

Kljub slabemu plačilu, negotovemu urniku in čedalje napornejšemu delu s kolegicami vztrajajo. »Ampak da ne bi zvenelo, da se samo pritožujemo – še vedno imamo medicinske sestre veliko potenciala in priložnosti, da se lahko razvijamo, veliko lahko še naredimo. Vendar nas stalno tepe pomanjkanje – to je kot mantra, zjutraj vstaneš in rečeš, ommmm, premalo nas je, zvečer pred spanjem pa spet, ommmm, premalo nas je. Verjamete, da sem včasih že naveličana to govoriti?«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

naslovka_43
Zarja Jana
naslovnica