Brez skrbi, mnogim se dogajajo panični napadi tesnobe. Ob vsem tem hitrem stresnem življenju, polnem skrbi za jutrišnji dan, takšni občutki niso nič nenavadnega, so pa zoprni. Najpogosteje vzrok za panični napad ni situacija, v kateri smo, niti izrazitost nekega dogodka, v katerem smo se znašli, temveč naša izkušnja, naše dojemanje določenega dogodka, ki ga povzročajo naši miselni procesi. Naš miselni vzorec usmerja naše vedenje in vpliva na naše zdravje. Naši možgani omogočajo ali onemogočajo naše življenjske funkcije. Super je, če imamo možnost samodejnega delovanja, sploh pri večini fizioloških procesov, ki potekajo v našem telesu. A ko se pojavi napad panike ali tesnobe, se vprašamo, ali smo v tem telesu sami oziroma kdo v naši glavi sproža te panične akcije in prižiga rdeče lučke, če sami nimamo nadzora nad tem.

Povsem naraven odziv telesa

Panični napad je vrhunec občutka bojazni, strahu, lahko ga razumemo tudi kot nekakšen »negativni« orgazem naših možganov, kot varovalko, ki se sproži in našemu živčnemu sistemu omogoči, da prek telesa nevtralizira pretirano aktivacijo. V resnici gre pri paničnem napadu za povsem naraven odziv telesa. Ta zaradi pričakovane nevarnosti ne glede na to, ali je resnična ali namišljena, v naš obtok nenadoma sprosti veliko količino adrenalina, ki vpliva na naš živčni sistem in sproži vrsto psihofizičnih procesov. Ti se lahko na zunaj kažejo kot povišan utrip, težave z dihanjem, hiperventilacija, vrtoglavica, pretirano znojenje, krčenje mišic …, v sebi pa imamo občutek izrazitega strahu, nenadzorovanih misli, potrebo po begu, občutek nemoči …

Rešitev smo mi sami

K paničnemu napadu najbolj prispevata izogibanje posameznim situacijam in pretirano stremljenje po negativnih mislih. Napad tesnobe redko traja dlje kot tri ali štiri minute, čeprav imamo občutek, kot da se minute vlečejo v neskončnost. Ujetost v tesnobo naj bi načeloma popustila po 15 do 20 minutah, zavedati pa se moramo, da imamo vse vzvode za samorešitev v svojih rokah oziroma možganih. Zavestno se moramo ustaviti, potruditi se moramo, da se ne prepustimo počutju in občutkom, ki so nas ujeli v svojo temno past. Zavedati se moramo, da panični napad ni nevaren, da bo minil in da nam ni treba ukreniti prav ničesar. Opominjati se moramo na to, da se pomirimo, če ne drugače, z besedami, da bo vse v redu. Nič ne bo narobe, če si jih večkrat ponovimo, prej ali slej bomo začeli verjeti v to. Panični napad je le pretirana reakcija organizma, ki jo pogosto spremlja tudi hiperventilacija, dihanje postane plitko in sunkovito. Večina ljudi, ki doživljajo panični napad, je zaskrbljenih tudi zaradi občutka, da jim bo zmanjkalo zraka, da jim ne bo uspelo vdihniti dovolj kisika. Že popuščanje tem občutkom lahko občutno podaljša panični napad.