Pehtran velja za izjemno uporabno zelišče, ki ga odlikuje predvsem močen vonj, a ga danes pogosto spregledamo oziroma nanj pozabimo, čeprav je še pred nekaj desetletji veljal za eno od osnovnih začimbnic. Vsebuje številne zdravilne snovi, med katerimi so vitamini, minerali in antioksidanti. Najstarejši ohranjeni zapisi o njegovi uporabi prihajajo iz Kitajske, in sicer iz drugega tisočletja pr. n. št. V srednjem veku so verjeli, da pehtran preganja kače in zmaje, popotniki in romarji v Angliji pa so ga dajali v obuvala in tako zmanjšali utrujenost. Zaradi rahlega antiseptičnega učinka je pehtran takrat tudi uspešno preprečil marsikatero okužbo stopal. Danes pa ga navadno uporabljamo kot ljudsko zdravilo pri neješčnosti, lajšanju prebave in pospeševanju izločanja žolča. Učinkuje protivnetno, je blag diuretik in odpravlja gliste. Pehtranova korenina je koristna pri blaženju zobobola.

Trajnica, ki jo nabiramo vse leto

Pehtran je trajnica grmičaste rasti. Pri nas najdemo dve različici: francoski in ruski pehtran. Francoski je manjše rasti in ima bolj drobne listke, redko cveti in je zelo aromatičen, medtem ko ruski pehtran zraste tudi do 150 centimetrov v višino, ima večje liste, redno cveti in je bolj odporen proti mrazu. Vzgoja je precej nezahtevna, potrebuje le rodovitna, suha tla in sončno rastišče.

Kaj uporabljamo

Ta čas se najpogosteje uporablja sušeni pehtran, ki velja za izjemno aromatičnega, zato ga pri pripravi jedi in čajev dodajamo postopoma. Sicer ga za začinjanje jedi uporabljamo tudi svežega, in sicer uporabljamo vršičke in suličaste mlade liste, ki jih lahko nabiramo vse leto. Najboljši okus ima tik pred cvetenjem, če pa ga želimo sušiti, porežemo vejice od julija do konca avgusta do tretjine, ko je rastlina tudi v najboljši rastni kondiciji.