Dolgi, ravni suličasti listi in snežno beli koreni, ki se dvigajo v zrak, vrtove krasijo vse leto. Por, ki ga v Sloveniji pridelamo največ na Primorskem, je potomec jožnoevropske sorte. Danes se sicer največ uporablja v kulinariki, nekoč pa je veljal za priljubljeno zel tudi v tradicionalnem zdravilstvu. Pripisujejo mu ugodne, predvsem varovalne učinke na delovanje srca in ožilja, redna uporaba naj bi obvarovala tudi pred nekaterimi rakavimi obolenji.

Vir vitaminov in vlaknin

Por, kar sicer ne preseneča, ima precej podobne učinke kot čebula. V tradicionalni medicini ga pripisujejo še k odpravljanju glavobolov, glist in kot hitro pomoč pri pikih strupenih žuželk. Zdravil naj bi vneto grlo, ima pa tudi antiseptične lastnosti. Je zakladnica vitamina A, C, B1, B2, B6 in E ter folne kisline. Obrok, ki mu bo dodan svež por, bo zadostil skoraj tretjino dnevne potrebe po folni kislini, 200 gramov kuhanega pora pa bo zagotovilo petino dnevne potrebe po vitaminu C. Vsebuje tudi številne rudnine, prav tako je izjemno bogat s prehranskimi vlakninami, ki jih pogosto premalokrat uživamo.

V kuhinji tudi v času diet

Por nas zaradi nekoliko pikantnega in trpkega okusa spominja na čebulo, a še zdaleč se po vsebnosti pekočine ne more primerjati z njo. Na vrtu razlikujemo med štirimi vrstami pora: spomladansko, poletno, jesensko in zimsko, ki se sicer po videzu med seboj ne razlikujejo, različna je le velikost in dolžina stebla. Ne glede na to, katerega boste uporabili, boste zaužili enake sestavine in enake hranljive vrednosti. Ne smemo pa pozabiti kalorične vrednosti, saj 200 gramov kuhanega pora vsebuje le 61 kilokalorij, zaradi česar je nepogrešljiv v času diet in prečiščevalnih kur. Uporabljate ga lahko za izboljšanje okusa in vonja. Nepogrešljiv je pri pripravi juh, prilog, enolončnic, spomladanskih solat, pit in še bi lahko naštevali. Če ga nimate posajenega in se boste ponj odpravili v trgovino, izberite takega s svežimi in trdimi listnimi konicami, brez rjavih lis in drugih poškodb.