antidepresivi in anksiolitiki

Pomirjevala niso rešitev!

Jure Aleksič / Revija Zarja Jana
27. 4. 2020, 17.16
Deli članek:

Zametki za prispevek so bili posejani že pred meseci, ko smo izvedeli, da se kanadski psiholog in mislec Jordan Peterson zdravi zaradi hude odvisnosti od pomirjeval. K njim se je zatekel, ko so ženi Tammy odkrili terminalnega raka. Lastni poskusi odvajanja so mu povzročili »neznosne muke«. Med drugim so v njem sprožili sindrom posebnega nemira, zaradi katerega so ga preplavile samomorilske misli. Na koncu je s svojim značilnim čutom za dramatičnost odfrčal na razstrupljanje v Rusijo, tam so ga zdravniki spravili v umetno komo.

Zarja Jana
Antidepresivi rešujejo življenja, anksiolitiki jih pa uničujejo

Vmes smo tudi zaradi koronahisterije kar malo pozabili nanj. Zdaj, ko smo še malo bolj kot ponavadi pred tem, da se nam vsem skupaj skeglja, pa je kot naročen. Najbrž ni treba posebej razlagati, zakaj. Med neskončnimi dnevi bolščanja v televizijo in družbena omrežja je seveda dobrodošlo vse, kar vsaj za kako urico umiri topot tesnobe po temenu. In kratkoročno je zelo malo pripomočkov učinkovitejših kot prav te varljivo drobne tabletke, ki jih lahko dobimo na recept.

Naša srčna želja je, da vas prepričamo, da po njih posežete samo v res res skrajni stiski. Po možnosti pa še takrat ne. Težava je namreč v tem, da so dolgoročno ena najbolj nevarnih in zahrbtnih bergel, kar jih je kdaj skupaj zbil človek.

Odvajanje od heroina je manj peklensko

Široka družina tu popisanih snovi vključuje temazepam, diazepam, nimetazepam in nitrazepam, pa triazolam, flunitrazepam, midazolam in alprazolam, tu sta tudi clonazepam in lorazepam – in še dolgo bi lahko naštevali. A mi jih poznamo v obliki nekaj že kar malo ponarodelih tabletk, kot so xanax, sanval, helex in lexavrin.

Učeno se jim reče anksiolitiki oziroma benzodiazepini, malo bolj pogovorno pomirjevala. V pogovornem psihiatričnem žargonu pa kar »benzoti«.

»Kot stroka smo potrebovali zelo dolgo, preden smo doumeli, kako zelo nevarni so,« svari našim bralcem že dobro znana psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. »Zdravniki smo jih dolgo predpisovali, ne da bi se zavedali njihovega uničujočega potenciala.«

Medicinska stroka je tako desetletja lenobno predpostavljala, da se odvisnost razvije le pri tistih, ki jemljejo visoke terapevtske odmerke. O nizkih in srednjih odmerkih se do sedemdesetih let prejšnjega stoletja sploh niso spraševali in šele v zgodnjih osemdesetih so povezavo tudi uradno potrdili.

»Danes vemo, da je odvisnost od raznih helexov in sanvalov zelo huda,« pove dr. Dernovškova. »Brez oklevanja lahko rečem, da ena najhujših, kar jih je. Celo odvajanje od heroina je pogosto manj peklensko kot odvajanje od 'benzotov', kjer nekateri simptomi abstinenčne krize trajajo tudi po leto dni.«

Ob tem sem se spomnil, kako mi je eden najbolj znanih Slovencev že pred časom popisal svojo lastno kalvarijo odvajanja od xanaxa. »Prva dva meseca sem se samo tresel v postelji,« mi je zaupal. »No, potem sem pa počasi spet začel postajati normalen.«

Čimprej dol

Tudi dr. Sanela Banović, znana po svojih imenitnih predavanjih za zdravstveno opismenjevanje naroda, anksiolitikov ne priporoča. Predpiše jih zgolj v skrajni sili. »Načeloma jih predpisujem le za premagovanje uvajalnih učinkov antidepresivov,« poroča. »Takrat jih mnogi preprosto potrebujejo. Ampak jih morajo seveda čimprej nehati jemati.«

Ob tem iskreno dodaja: »Ker so tako učinkovito sredstvo za premagovanje hipnih kriz, imam tudi sama v torbici vedno s sabo xanax. Tako kot mnogi drugi zdravniki, le da večina tega najbrž ne bi javno priznala. Nazadnje sem ga zaužila ponoči pred kakima dvema mesecema, potem ko sem čez dan v ordinacijo dobila tri nove mlade bolnike z rakom.« 

Kljub zanemarljivi rabi mladi zdravnici vliva občutek varnosti že zavedanje, da jih lahko kadarkoli vzame. »V današnji poplavi stresa in informacij je to pač nujno zlo – in hvala bogu zanj! Dokler ga seveda uporabljamo po pameti. Nekajkrat na leto pride situacija, ko bi ti hipni stres povzročil več škode kot ena tableta. Sploh če se brez nje ne bi mogli naspati, da bomo kos izzivom naslednjega dne.«

Naj priznam, da prav na ta način xanax in sanval uporabljam tudi sam. Tistih nekaj noči na mesec, ko me dihalne tehnike ne zmorejo pretisniti čez rob spanca, odmulim, recimo, kako petinko tablete, se vrnem k dihalnim tehnikam in me čez pol ure blaženo ni več. Čisto čisto vedno. Na mesec tako zaužijem ravno nekje eno tabletko. In ocenjujem, da je moja zdravstveno-energetska bilanca na ta račun v izrazitem plusu.

Je pa res, da mi teh pet petink tablete na mesec najbrž preprečuje, da bi se naučil še učinkovitejših tehnik samopomiritve.

Niti dneva več kot štiri tedne!

»Dobro,« na to mojo in Sanelino doktrino kleno odmahne Mojca Zvezdana Dernovšek, »če porabi človek eno škatlico na dve leti, potem naj bo! To je v redu, to ni noben problem. A ključno je, da se bolnik jasno zaveda, kaj ima v rokah! In da mu je torej jasno, da jih ima doma res samo za skrajno rezervo. In da je v kriznih situacijah vedno znova vesel in ponosen, da mu jih ni bilo treba vzeti!«

Nasploh velja, da lahko anksiolitike zelo varno uporabljamo do štiri tedne. »Na škatlici sicer piše, da lahko preparate varno jemljemo od osem do 12 tednov,« svari dr. Dernovšek. »A psihiatri dobro vemo, da je maksimalna res varna raba štiri tedne in niti dneva več! Mi zdravniki s terena pri tem tako absolutno vztrajamo, da pričakujem, da bodo slej prej popravili uradne definicije.« 

Pri večini uporabnikov se toleranca razvije že po nekaj tednih. Po več mesecih uporabe ni prav veliko dokazov, da ohranijo kakšen omembe vreden pomirjujoč učinek … Ljudje jih še naprej jemljejo predvsem zato, da bi pobegnili odtegnitvenim simptomom.

Nikoli na juriš!

Odvajanje od benzodiazepinov pa je nekaj resnično strašnega. Zdi se, kot da trpina kar naenkrat preplavi vsa tista tesnoba, ki jo je prej mesece ali desetletja gasil s tabletami. Hiperobčutljivost, tresavica, bolečine v mišicah, trzljaji, glavobol, bruhanje, nespečnost, paranoja, izguba spomina, spolna disfunkcija, razdražljivost in brezvoljnost so le nekateri najhujši simptomi tega globokega osebnega kolapsa.

Tako ne preseneča zapoved, da se ob dolgotrajni odvisnosti od višjih odmerkov posameznik nikoli ne sme odvajati »na juriš«, torej z nenadno odtegnitvijo, temveč vedno in zgolj postopoma ter pod zdravniškim nadzorom.

V najhujših primerih je seveda na voljo tudi ambulantna detoksifikacija. Okrevanje pogosto traja veliko dlje kot po odvisnosti od alkohola. Divje hlepenje po odtegnjenem mamilu lahko traja tudi leto ali več. Zgodbe o hitrem gasilskem odvajanju pa so lahko še kako tragične.

»Spomnim se gospe, ki smo jo na kliniko dobili po tem, ko je njen mož zahteval, da se odvadi pomirjeval,« se med pogovorom zdrzne dr. Dernovšek. »Ker je prej dolgo jemala bistveno višje odmerke, kot si je upala priznati možu, je to zamolčala tudi na kliniki. Ker so ji tako dali prenizek odmerek, je dobila epileptični napad, čeprav drugače ni imela epilepsije. No, pri tem je padla po stopnicah in umrla.«

Črni trg cveti

Zaradi njene kratkoročne učinkovitosti se premnogi uporabniki globoko čustveno navežejo na tabletko. V bistvu gre za to, da svoj občutek eksistencialne varnosti zasidrajo neposredno nanjo. In zato po njej posegajo raje kot po vseh drugih sredstvih, recimo antidepresivih, ki so bistveno varnejši in manj škodljivi.

O slednjem nima medicinska stroka nobenih dvomov. »Antidepresivi rešujejo življenja, anksiolitiki jih pa uničujejo,« pravi dr. Dernovšek. »Ne, prav nič ne dramatiziram! Antidepresivi pomagajo možganom, da depresijo premagajo hitreje, kot bi jo sami, ‘benzoti’ pa naredijo človeka odvisnega. Ko jih bolniku neham predpisovati, jih grejo vse prepogosto iskat na črni trg. Glede na to, da jim živ bog ne more jamčiti, kaj točno bodo tam dobili, se s tem spravljajo v še dodatno nevarnost.«

Je črni trg tudi pri nas dobro razvit? »Oh, črni trg cveti! Povpraševanje je tako veliko, da se prodaja tudi samo po eno tabletko dormicuma! Dva moja bolnika jih kupujeta v tujini – večina jih hodi na Hrvaško in v Bosno. Tretji jih je kupoval na spletu, a ga žal ni več med živimi. Pa ga je izjemno škoda, ker je bil krasen človek!« Kaj se je z njim zgodilo? »Zlorabljal je tudi druge substance, dokler ga ni izdalo srce.«

»Tako je kar dobro,« se priduša Mojca Zvezdana Dernovšek, »da so zavarovalnice spremenile politiko predpisovanja, tako da po novem recimo krijejo samo po en recept za dormicum na mesec. Hvala bogu, prej so nam pacienti malodane grozili z noži, da naj jim jih predpisujemo!«

Bolečina je samo šibkost, ki zapušča telo

Ko se odvisnost enkrat razvije, je edina pametna možnost zdravljenje. Kombinacija zdravil in psihoterapevtskih ukrepov je za vsakega posameznika drugačna.

»Če imajo socialno fobijo, jih recimo rada pošljem kar na govorne vaje,« se nasmehne dr. Dernovšek. »Pri panični motnji jih učim tehnik predihavanja, pri motnjah spanca tehnik uspavanja.«

Železno pravilo je takole: premagovanje vseh anksioznih motenj in stanj gre vedno skozi precej visoko stopnjo nelagodja. »Mnogim pacientom je všeč geslo tujske legije, ki jim ga na tej poti ponudim v oporo. In sicer se glasi: Bolečina je samo šibkost, ki zapušča telo!«

Pot osvobajanja od velike večine psihičnih motenj je žal pač pot dvigovanja praga nelagodja. Torej redefinicija najosnovnejših pojmov: kdaj bo človek nelagodje smatral za nekaj katastrofičnega in nevzdržnega in kdaj za samo še eno zgago, ki ji je vsekakor lahko kos in ga čedalje manj ovira pri uspešnem življenju.

Glavna in pravzaprav edina težava z vsemi zgoraj omenjenimi naprednimi tehnikami je, da ne delujejo takoj. Sploh če so bili možgani prej dolgo učeni, da se ob brizgih življenjske bede pač čvekne tabletko. A že srednjeročno so zgoraj omenjene tehnike zelo, dolgoročno pa izjemno učinkovite.

»Vsakomur bi priporočila, da se jih nauči – tudi če je samo normalno tesnoben!« poziva dr. Dernovšek. »Ljudje tudi po dvajset let utrjujejo prepričanje, da je brez helexa nemogoče stopiti v trgovski center. Ali pa da brez lexaurina na sestanku ne bodo mogli zablesteti. Leta in leta utrjujemo možgane v zgodbi, da potrebujemo za uspešno delovanje nekaj od zunaj. Cela desetletja utrjujemo vzorec, da naša lastna moč ni dovolj. Ja saj ni nič čudnega, da postajajo tako mnogi čedalje manj samozavestni!«

V resnici se splača

Vsaj tiste naprednejše struje v psihiatrični stroki že dolgo razumejo, da je z možgani pri teh stvareh natanko tako kot z mišicami. Teh seveda ne dobimo od ležanja na kavču, temveč se moramo odvleči na fitnes in tam najprej malo pogagati od nelagodja. Šele takrat se začnejo globinsko preoblikovati in na koncu postanejo napete, močne ter gladke.

In natanko tako je treba trenirati tudi naše možgane.

Drži, na začetku te poti se vse skupaj sliši precej kislo in neprivlačno. A pogumnim se investicija v nove tehnike spoprijemanja z življenjem na koncu vedno bogato povrne. »Ko človek to enkrat usvoji in doživi uspeh nad svojimi demoni, lahko iz tega črpa tako samozavest in moč, da si prej o njiju sploh ni upal sanjati,« opozarja dr. Dernovšek. »V resnici se splača – obljubim, da se!«

Zarja Jana
Revija Zarja Jana