Nemški psihiater Manfred Spitzer, eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti in avtor knjige Osamljenost: nespoznana bolezen, ki je pravkar izšla v Sloveniji, poudarja, da se z njo nikakor ne da bojevati z nekaj namigi ali »s sedmimi dobrimi nasveti«. »Osamljenost je – tako kot pljučnica in veliko drugih bolezni – boleča, nalezljiva in tudi smrtno nevarna,« nas opozarja.

Večina nas je raje v družbi, kot da bi bili sami

To še kako opažamo v času, ko smo se morali osamiti zaradi preprečevanja okužbe. A vsiljena samota je nekaj povsem drugega kot osamljenost. Zaradi naraščanja individualizma, ki ga že desetletja narekuje gospodarski razvoj, se spreminja življenje po vsem svetu in je vedno več – tudi v Sloveniji – samskega stanu. Eden od razlogov je zagotovo zmanjševanje pomena družine. Razlog, zaradi katerega se že v otroštvu pogosto navajamo na samskost, je dejstvo, da se tudi v Sloveniji pari vse pogosteje razvezujejo, tako da otroci odraščajo le z enim od staršev.

V življenju menda obstajata vsaj dve obdobji, v katerih se še posebej pogosto pojavlja osamljenost – v mladosti in v starosti. Ljudem v srednjih letih (v starosti od 25 do 55 let) naj bi bilo s to »boleznijo« prizaneseno. Ker se življenjska doba daljša, pa je med nami vse več starejših ljudi, ki so v povprečju tudi vedno bolj stari in ki v starosti živijo sami. V knjigi Osamljenost: nespoznana bolezen lahko med drugim preberemo, da v Sloveniji moški v povprečju umirajo pet let prej kot ženske (ker so pogosto od njih starejši že pri sklenitvi zakonske zveze) in je posledično med nami še posebej veliko osamljenih starejših žensk. 

Trend naravnanosti nase

Med mladimi povzroča osamljenost predvsem dvoje: širjenje mest ter mediatizacija* našega življenja. Anonimnost in osamitev sta značilni predvsem za mestna okolja. Mediatizacija vseh področij našega življenja vpliva predvsem na mlajše. Ti so hkrati zelo dovzetni za digitalizacijo, ki pa prav tako povečuje nezadovoljstvo, depresijo in osamljenost. Že pred časom je bila dokazana tesna povezava med doživljanjem osamljenosti in uporabo družbenih omrežij.

Televizija je v veliki meri spodbudila naravnanost nase. Poleg tega naj bi tudi starši s permisivno vzgojo otroka pripravljali na to (edinstven, najboljši, prvi med odličnimi …), saj na ta način vzgajajo vase zagledane mlade ljudi, egocentrike, ki niso osredotočeni na družbo oziroma druge ljudi, to pa je odlična podlaga za morebitno osamljenost. Pri tem pa so prav mladi ljudje še posebej občutljivi, ko gre za izključevanje iz družbe in osamljenost.

Glej mene! 

Vseprisotnost digitalne informacijske tehnologije je popolnoma preusmerila pozornost, spremenila komuniciranje, pa tudi vrednote in stališča. Generacija milenijcev je postala »generacija jaz« oziroma »generacija look at me« – glej mene! Selfi je postala beseda desetletja. Srečujemo se s pravo eksplozijo narcizma. Opravka imamo z generacijo, ki se ob pomoči družbenih omrežij ukvarja s samopromocijo, samopoveličevanjem in precenjevanjem samega sebe.

Mar zaradi vsega tega mlade in njihovo kulturo v resnici zaznamuje tudi vse večja osamljenost? »Če določena družba poudarja naravnanost nase, sebičnost, materializem in egocentričnost, se temu ustrezno vedenje prej razvije tudi pri mladih ljudeh. S tem se zmanjšajo možnosti za družabno naravnano življenje, hkrati pa se poveča tveganje, da bo človek zapadel v osamljenost,« razlaga Manfred Spitzer.

Družbena osamitev ni isto kot osamljenost

Družbena osamitev je socialna izolacija, osamljenost pa je subjektivno doživljanje. Ljudje se lahko počutijo osamljene, čeprav živijo v veliki družini, v paru ali imajo precej prijateljev in znancev. Človek lahko živi sam oziroma v samskem gospodinjstvu, a se ves čas srečuje s prijatelji. Par živi skupaj, a se nenehno prepira in ima redko stike z drugimi, posledično se eden ali oba počutita osamljena. Torej gre predvsem za subjektivno doživljanje. Najbolj osamljeni so neporočeni moški, sledijo neporočene ženske in s precejšnjo razliko poročene ženske. Najmanj osamljeni se počutijo poročeni moški.

Izrazito sočutni ljudje imajo več prijateljev kot čustveno hladni posamezniki. Število najboljših prijateljev namreč bistveno vpliva na to, v kolikšni meri se kdo počuti osamljenega. Res pa je, da pri družabnih zvezah velja, da je kakovost pomembnejša od količine. Prijatelj, ki vam stoji ob strani v dobrem in slabem, je veliko pomembnejši od 500 virtualnih znancev na družbenem omrežju. Še vedno pa drži, da je družina tista osnovna povezava, v kateri se posameznik počuti bolj varnega kot kjer koli drugje.

Bolečine in osamljenost

Bolehanje za osamljenostjo je v psihiatriji znano že dolgo in se večinoma pojasnjuje kot bolezensko znamenje drugih duševnih motenj. Kot kažejo najnovejša spoznanja iz epidemiologije, psihologije, empiričnih družbenih ved, proučevanja možganov in, ne nazadnje, tudi spoznanja iz psihiatrije, bi morali to stanje dejansko obravnavati kot samostojno obliko bolezni.

Številne raziskave dokazujejo povezavo med socialnimi in telesnimi bolečinami, pa tudi to, da imata obe vrsti bolečin skupno nevrološko osnovo. Pokazalo se je, da paracetamol, ki blaži telesne bolečine, ublaži tudi bolečino ob družbeni zavrnitvi in zmanjšuje občutek osamljenosti. »Za starejše osamljene ljudi so včasih mislili, da so 'odvisni' od protibolečinskih tablet, danes vemo, da se na ta način zdravijo. Na žalost ima to zdravljenje stranske učinke in je tudi manj učinkovito kot vsa druga zdravila proti depresiji. Pri kronično depresivnih ljudeh se pogosto pojavi zloraba protibolečinskih tablet,« razlaga psihiater Spitzer.

V knjigi je naveden primer: »Kdor trpi za kroničnimi bolečinami in nato, na primer, izgubi partnerja, občasno potrebuje protibolečinsko zdravljenje.« Avtor ob tem dodaja, da prav vsak zdravnik pozna primere, ko se ljudje čudijo, kako lahko bolnik zdrži vse, kar se mu dogaja, in hude bolečine. Pri tem gre večinoma za primere, pri katerih zelo dobro in neposredno deluje družbeno omrežje ali pa svoj delež prevzame družina, ki je prizadetemu ves čas na voljo. Vedno več je dokazov, da družbena podpora in pripadnost skupini blažita nevrobiološke in psihološke učinke bolečine oziroma osamljenosti. Enako velja tudi za telesne bolečine.

»Če smo nekdaj mislili, da besede bolečina ni treba razumeti dobesedno, temveč kvečjemu metaforično – v smislu, da gre za nekaj neprijetnega – je danes jasno, da bolečina izraža naše doživljanje,« razloži avtor. Povedano z drugimi besedami: osamljenost lahko v resnici boli.

Osamljenost je nalezljiva

S pojavom družbene nalezljivosti se že dlje ukvarjajo predvsem v sociologiji, psihologiji, medicini, ekonomiji in informatiki. Prav te dni smo zaradi strahu pred epidemijo koronavirusa priče svojevrstni čustveni (strah drugih postane tudi moj strah) in vedenjski (drugi gredo v trgovino, torej grem tudi jaz) nalezljivosti. Morda bolj kot kdaj koli prej vidimo, da ima strah velike oči. Da je nalezljiv.

Nevroznanstveniki so dokazali, da lahko široko razprte oči pri enem človeku pri drugem sprožijo občutek strahu. Tudi osamljenost je lahko nalezljiva, tako kot so nalezljiva vsa druga čustva, pa tudi misli in vedenje.

Osamljenost je bolj nalezljiva med ženskami. Zakaj? Ženske imajo večjo sposobnost vživljanja v druge. Njihove »antene« za zaznavanje socialne bližine – pa tudi njenega pomanjkanja – so torej občutljivejše. Ženske so prek stikov z osamljenimi prijatelji in osamljenimi sosedi tudi same bolj osamljene, kot se to v podobnih situacijah dogaja moškim. »Od žensk se boste osamljenosti nalezli prej kot od moških – in od sosedov prej kot od sorodnikov. Dokazano,« poudari dr. Spitzer.

Nasploh so ljudje, ki imajo manj prijateljev, nagnjeni k temu, da so sčasoma vse bolj osamljeni. Poleg tega je manj verjetno, da bodo ti osamljeni ljudje kot prijatelji zanimivi za druge ali da bodo sposobni tkati nova prijateljstva in odnose.

Občutek nemoči

Stresa ne povzročajo le neprijetne izkušnje. Glede tega je še precej hujši občutek nemoči. Ko začutimo, da nimamo nadzora nad svojim življenjem, lahko zbolimo za kroničnim stresom, ki pa ga lahko ublažimo v skupnosti s soljudmi.

V času koronavirusa in vsiljene samote si bomo zagotovo nabrali izkušnje v zvezi s tovrstnim stresom, ki ga zdaj že doživljamo v izolaciji, ta pa pri nekaterih že kaže znamenja osamljenosti. Upajmo, da bo to trajalo razmeroma kratek čas, kajti če živimo odmaknjeno in dolgo doživljamo osamljenost, lahko to vodi v kronične bolezni in občutno poveča nevarnost zgodnejše smrti.

Kako doživljamo osamljenost? V tem obdobju vsiljene izolacije smo se najbrž že začeli zavedati, kako pomembni so v našem življenju (poleg sorodnikov in prijateljev) ljudje, ki jih dnevno srečujemo, čeprav z njimi nimamo kakšnega globljega odnosa. Ti ljudje so namreč postali ne le del našega vsakdanjega življenja, temveč tudi del naše identitete. Kratek pogovor s sosedi ali pasjeljubci, s katerimi si delimo skrb za živali, klepet o vremenu, šala, ki si jo izmenjamo s prodajalko, sosedovi otroci, ki nam namenijo nasmeh … Zdaj, ko teh ljudi skorajda ne vidimo, čutimo izgubo, morda se celo počutimo osamljeni, kajti vsi so del varnega življenjskega vzorca, tistega »objema« rutine, ki prinaša občutek varnosti. Vse to je dokaz, da imamo radi občutek, da pripadamo družbi.

V iskanju samote Res je, da je človek socialno bitje ter potrebuje družbo in pozornost drugih. A medsebojni odnosi niso edini vir sreče. Obstajajo različne dejavnosti v samoti, ki nam lahko prinašajo veliko veselja in nas nasploh osrečujejo. V življenju človeka ima tudi samota veliko vlogo. A to ne pomeni, da bi se morali izogibati drugim ljudem, sesti pred televizor ali več ur brskati po spletu in družbenih omrežjih. Kakšno samoto potrebujemo? Samoti se ne smemo prepustiti pasivno, samota naj bo dejavna in na prostem! Najbolje v naravi!

Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!

01_Zarja_Jana_15
Zarja Jana
naslovnica