Če ne živite v ohlajenih prostorih (s klimatskimi napravami), jih je treba zgodaj zjutraj najprej temeljito prezračiti, potem pa okna zapreti in zagrniti z žaluzijami oziroma gostimi zavesami, da vročina ne more prodreti skoznje. Nekateri na okenske okvirje namestijo zmočene in ožete rjuhe ali brisače, kar naj bi zadržalo hlad. Kronični bolniki naj gredo, če je le mogoče, ven samo zjutraj ali zvečer, ko se ozračje nekoliko ohladi. Prehrana naj bo v vročini lahka, najbolje tekoča in čim bolj zelenjavna. Odlična je, na primer, španska hladna juha iz paradižnika, paprike in kumar (vse dobro zmeljete, dodate sol, poper in olivno olje), ki jo spravite v hladilnik. V tak obrok vključite beljakovine, denimo lahek piščančji ali puranov zrezek iz belega mesa ali ribo.
Vendar pa pravijo tudi, da se človeštvo takim razmeram lahko prilagaja in da se torej število umrlih zaradi izjemnih temperatur ne bo povečevalo. A zakaj pravzaprav pride med vročinskimi valovi tudi do smrtnih žrtev?
Izjemno visoke temperature zmanjšajo sposobnost telesa, da uravnava notranjo temperaturo. Če telo temu ni kos, lahko človek dobi vročinske krče, doletijo ga izčrpanost zaradi vročine, vročinski udar ali hipertermija. V posebno veliki nevarnosti so kronični bolniki, še posebno srčni, ledvični in pljučni. Koliko ljudi natančno zaradi visoke vročine potrebuje zdravniško pomoč, sicer ni povsem jasno, saj kartoteke ne vsebujejo podatkov o vremenu v času sprejetja, a strokovnjaki menijo, da je število vsekakor podcenjeno.
Posebno občutljivi na vročino
Z ekstremnimi temperaturami so povezane srčno-žilne, dihalne, ledvične bolezni, sladkorna, hipertermija, duševne motnje in celo prezgodnja rojstva. Otroci so v nevarnosti, saj se njihova telesa še niso dovolj sposobna fiziološko prilagajati, pa tudi veliko so zunaj, starejši imajo pogostejše težave z dihanjem, na urgenco pa so največ sprejemali bolnike z ledvičnimi boleznimi, zaradi neravnovesja elektrolitov in zaradi hipertermije. Na udaru so tudi bolniki z astmo, kronično obstruktivno pljučno boleznijo, pljučnim rakom, pljučnico, bronhitisom, tuberkulozo in cistično fibrozo. Morda tudi zaradi slabše kakovosti zraka, kar pogosto spremlja vročinski val.
Za zaščito je najpomembnejše, da je bolnik v ohlajenem okolju in dovolj pije. Vsak bolnik s katerokoli kronično boleznijo naj bi imel nekoga, ki bi preverjal njegovo stanje. Sliši se čudno, a kronični bolniki, še posebno starejši, se na povišano temperaturo ne odzivajo pravočasno. Posebna pozornost naj ob tem velja zdravilom, ki jih jemljejo, nekatera lahko namreč učinek vročine še povečajo. Starejši od 60 let naj bi se vročine nasploh izogibali. Sposobnost vzdrževanja ustrezne temperature telesa se z leti slabša, kar je posledica sprememb v potenju, pretoku krvi v kožo in delovanju srčno-žilnega sistema. Težave so lahko večje tudi zaradi manjše siceršnje fizične aktivnosti in večjih količin trebušne maščobe. Starejši ljudje prav tako ne začutijo žeje, zato imajo manjši plazemski volumen. Tako ne popijejo dovolj, po dehidraciji pa si težje opomorejo.
Najboljši nasvet starejšim je, da v hudi vročini ves dan načrtno pijejo po malem (vodo, čaje), jedo lažjo hrano (solate, hladne zelenjavne juhe, sadje) in spremljajo, koliko so popili. Zjutraj naj si v vsaj dve steklenici nalijejo vodo (ali čaj brez sladkorja), ju postavijo na vidno mesto in do večera spraznijo.
Več maščobe, bolj vroče
Usodni vročinski udar 3,5-krat pogosteje prizadene debele ljudi. Ni natančno znano, ali je vzrok slaba termoregulacija, saj je bilo v zvezi s tem narejenih zelo malo raziskav. Strokovnjaki menijo, da je pri debelih ljudeh zmanjšan občutek za vročino, s tem pa tudi prilagajanje telesa nanjo. Maščobno tkivo v hudi vročini povišuje telesno temperaturo.
Tudi ljudje s povišanim krvnim tlakom imajo težave pri uravnavanju telesne temperature, kadar so izpostavljeni vročinskemu valu. Te so še večje, če telovadijo oziroma se intenzivneje gibljejo. Poleg tega pa lahko zdravila, ki jih mnogo ljudi s povišanim krvnim tlakom redno jemljejo (diuretiki, vazodilatorji, beta blokerji), precej zmanjšajo toleranco za vročino.
Tudi bolniki s sladkorno boleznijo imajo več težav z vročino kot zdravi ljudje. Diabetes je povezan s presnovnimi, srčno-žilnimi in nevrološkimi težavami, kar lahko povzroči tudi poslabšanje termoregulacije v organizmu. Pri obeh tipih sladkorne bolezni je sposobnost krvnih žil v koži, da se razširijo, slabša. S tem pa pride v kožo manj krvi, ki bi lahko razporedila vročino po njej. Krvne žile se pri sladkornih bolnikih razširijo šele z zamudo, kar je lahko nevarno. Zaradi slabega nadzora nad glukozo in zaradi nevropatije (poškodb perifernega živčevja) je slabši tudi odziv s potenjem, ki bi poskrbelo za regulacijo telesne temperature. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 se v vročini poveča nevarnost za hipoglikemijo (nenadno hudo pomanjkanje sladkorja v krvi).
Pri srčno-žilnih bolnikih je glavna težava, da srce zaradi različnih težav ne zmore načrpati dovolj krvi in jo poslati po telesu pod kožo, da bi se temperatura uravnovesila. Če je srčni bolnik dlje časa izpostavljen visokim temperaturam, to prizadene njegovo srce in druge organe, kar se poveča še z dehidracijo, ko telesna temperatura narašča. Celo pri zdravih ljudeh lahko pri samo malo zmanjšani hidraciji srčno-žilni in termoregulatorni sistem delujeta slabše. Slabši nadzor nad telesno temperaturo pri srčno-žilnih bolnikih poveča viskoznost krvi zaradi dehidracije, to pa je breme za celoten krvno-žilni sistem. Nekaj vročinskih obdobij v preteklosti je dokazalo, da so v največji nevarnosti bolniki, pri katerih lahko nastane tromboze ali v možganih ali pa v srcu (možganskih ali srčnih žilah, kar povzroči možgansko kap oziroma srčni infarkt). Zaradi hude vročine se poveča viskoznost krvi (kri postane »gostejša«), poveča se število rdečih krvničk in krvnih ploščic, poleg tega pa se žile zaradi bolezenskih procesov ne morejo širiti, pretok krvi je zmanjšan, zato lahko pride do tromboze.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
