Epidemija

Skrivnost proti kratkovidnosti je v naravni svetlobi

Marija Šelek / revija Zarja
18. 5. 2019, 20.55
Posodobljeno: 18. 5. 2019, 20.55
Deli članek:

Pri otroku je kar trikrat manjša verjetnost za kratkovidnost, če bo na prostem dve uri na dan.

Pixabay
Naš vid varuje dnevna svetloba – če nam je manjka, to povzroča deformacijo oči in kratkovidnost.

Svet je zajela nepričakovana epidemija: vse od leta 2010 opažajo, da je kratkovidnost v porastu. V Evropi je kratkovidna skoraj polovica mladih, najhuje pa je v Aziji, kjer je na Kitajskem kratkovidnih 80 odstotkov mladih. Če si ob tem mislimo, da nam pač z očali ni hudega, strokovnjaki opozarjajo, da je kratkovidnost eden poglavitnih povzročiteljev slepote. So vzrok geni ali okolje?

Čeprav se kratkovidnost med mlajšimi od 25 let širi po vsem svetu, so najbolj prizadete razvite države Azije, središče epidemije pa je vzhodna Kitajska. V Singapurju je kratkovidnih kar 83 odstotkov dvajsetletnikov, in da bi sprejeli tudi do 2000 bolnikov na dan (večinoma otrok in najstnikov), morajo okulisti delati nadure. Od skupno petih milijonov prebivalcev Singapurja je kratkovidnih dva milijona, med njimi jih ima kar pol milijona hudo obliko kratkovidnosti.

Ali je kratkovidnost v naših genih?

Ravno ko so znanstveniki že menili, da so našli gen, odgovoren za začetek kratkovidnosti, so našli še več kot sto drugih, ki so tudi krivi zanjo. Seveda bo otrok, katerega oče in mati sta kratkovidna, verjetneje tudi sam kratkoviden. Vendar so na jugu Kitajske ugotovili, da starši niso kratkovidni, njihovi otroci pa imajo izrazito dioptrijo. »Geni se v eni generaciji le neznatno spremenijo. To dokazuje, da so vzroki te epidemije okoljski. Najnovejši postopki genske analize potrjujejo, da lahko genomu pripišemo le tri odstotke primerov kratkovidnosti,« pojasnjuje eden izmed kitajskih znanstvenikov.

Ker so znanstveniki hoteli odgovoriti na vprašanje, ali imajo na Kitajskem genske predispozicije za kratkovidnost, so primerjali otroke iz Sydneyja (Avstralija) in Singapurja. Kakšna je torej razlika v okolju?

Pred 50 leti so otroci v Singapurju živeli povsem drugače. Zdaj so veliko več časa v zaprtem prostoru, kjer imajo na voljo več dejavnosti kot v preteklosti: več gledajo televizijo, igrajo računalniške igrice … Z razvojem gospodarstva se je okrepila tudi intenzivnost šolanja, otroci veliko več berejo in pišejo ter se učijo. Šolski uspeh je v vzhodni Aziji izjemno pomemben, otroci se ves čas učijo – v šoli, pa tudi po njej. Zato se Singapur pri mednarodnem primerjanju znanja tako pri naravoslovju, matematiki kot pri bralni pismenosti že vrsto let uvršča v sam vrh. Obveznost uspeha ima svoje slabosti in kratkovidnost je ena izmed njih. Prav tako lahko širjenje kratkovidnosti povežemo z intenzivnim šolanjem.

Je vzrok branje?

Kratkovidnost je razširjena zlasti med študenti in intelektualci. Naše oči imajo zaradi toliko branja in opazovanja predmetov od blizu težave z vidom na razdaljo in postanemo kratkovidni. Na pomen razdalje pri pisanju in branju so opozarjali že v 60. letih preteklega stoletja. Če je otrok zgrbljen nad zvezkom, njegova glava  pa je od zvezka oddaljena le 20 cm, se oči zelo utrudijo. Oftalmolog iz Francije pravi, da neprimerna bralna razdalja, sedaj pa tudi pogosto bolščanje v zaslone pametnih telefonov in tablice, od očesa zahteva drugačno vedenje, večje naprezanje. »Kratkovidnost sedaj pripisujemo podaljševanju očesa. Raziskave so pokazale, da se pri ljudeh med branjem oko podaljša, čeprav neznatno. Pri bolnikih, pri katerih se ne pojavi kratkovidnost, tega podaljševanja ni oziroma se dogaja le med branjem. Pri kratkovidnih osebah pa se morda resnično dogaja – malo po malo.«

Profesor Frank Schaeffel iz Nemčije se kratkovidnosti posveča že 25 let, zaslovel pa je z iznajdbo sistema, s katerim spremlja in ugotavlja vidne sposobnosti piščančkov. »Eno najpomembnejših vprašanj je, ali branje povzroča kratkovidnost. Dolgo so menili, da se oko ni dovolj potrudilo fokusirati, da je bila akomodacija (prilagajanje očesa na različne razdalje, op. a.) nekoliko lena in da je oko fokusiralo za besedilom. To pomeni, da se besedilo projicira za mrežnico. Mislili smo, da je to vzrok za širjenje zenice med branjem. Vendar ta teorija zdaj ni več sprejemljiva, saj smo leno akomodacijo opazili le pri že kratkovidnih ljudeh, ne pa tudi pri tistih, pri katerih nismo ugotovili kratkovidnosti. Pri njih se med branjem ni nič spremenilo. Slika na mrežnici je ostala ostra kljub nenehnemu fokusiranju. Zakaj se zenica še naprej širi? Ko beremo ali si kaj od blizu ogledujemo, se oko poveča. Še vedno ne poznamo povezave med branjem in kratkovidnostjo. To ostaja skrivnost, ki jo je nujno treba razvozlati.«

Pixabay
Da vaš otrok ne bo postal kratkoviden. je odločilen čas, preživet na prostem. Vsaj dve uri na dan!

Prelomna ugotovitev

Branje in večurno gledanje v zaslon sta torej le del odgovora in znanstveniki so kopali naprej. Ameriški profesor Donald Mutti je v desetih letih preučil navade 4000 kalifornijskih šolarjev različnih narodnosti. Raziskovalci so na terenu otrokom postavljali ogromno vprašanj, povezanih z branjem, uporabo računalnika, gledanjem televizije, vprašali pa so jih tudi, koliko časa preživijo na prostem. Slednje se je izkazalo za zelo pomembno.

Ugotovili so, da delo, ki zahteva gledanje od blizu, gledanje televizije preblizu, preveč sedenja pred računalnikom, videoigrice – vse to, kar je veljalo za slabo in naj bi prispevalo h kratkovidnosti, se v Muttijevi raziskavi ni izkazalo za pomembno. Najpomembnejša ugotovitev te raziskave je bila, da več preživetega časa na prostem zmanjšuje nevarnost za pojav kratkovidnosti.

»Možnost, da bo otrok kratkovidnih staršev prav tako kratkoviden, je 60-odstotna, če je malo zunaj; če pa je otrok na prostem dve uri na dan, 14 ur na teden, se kljub obema kratkovidnima staršema verjetnost, da boste kratkoviden otrok, zmanjša za 20 odstotkov. Vse je odvisno od prvih let. Četudi potem otrok veliko igra igrice in gleda televizijo, čas, preživet na prostem, izniči učinke kratkovidnosti.«

Do ugotovitve, da je pri kratkovidnosti odločujoči dejavnik čas, ki ga otroci preživijo na prostem, sta prišla tudi avstralska raziskovalca Ian Morgan in Kathyrn Rose. V Avstraliji imajo kljub visoki ravni izobraženosti zelo nizek delež kratkovidnih (le 16 odstotkov) in profesor Morgan pri tem navaja pomembno lastnost Avstralcev – prosti čas zelo radi preživljajo na prostem. Kaj je torej tisto, kar je zunaj tako koristno? Je to svež zrak, telesna dejavnost, možnost gledanja na večje razdalje ali izpostavljenost močni naravni svetlobi?

Pomagali so piščančki

Nemški profesor je svoje piščančke opremil z napol motnimi lečami in tako pri njih povzročil kratkovidnost, primerljivo s tisto pri ljudeh. S temi lečami so postali kratkovidni že po nekaj dneh v zaprtem prostoru; druge piščančke so dali na balkon, na močno svetlobo, in ti so kratkovidni postali šele po dvakrat daljšem času. Frank Schaeffel je domneval, da je kratkovidnost upočasnila naravna svetloba, in teorijo preveril tako, da je piščančke preselil nazaj v zaprt prostor pod zelo močno umetno svetlobo. Kratkovidnost se je pri njih pojavila kasneje. Dognal je, da naš vid varuje dnevna svetloba – če nam je manjka, to povzroča deformacijo oči in kratkovidnost.

Čeprav znanstvenikom še ni uspelo dognati, katera jakost svetlobe varuje oči (v zaprtem prostoru osvetljenost ne preseže 1000 luksov, na sončen dan pa znaša 150–200.000 luksov), vedo, da je skrivnost v naravni svetlobi!

Zaradi načina življenja smo veliko več v zaprtih prostorih, zlasti kadar se učimo, in to vpliva na razvoj vida v otroštvu. Ko pa se kratkovidnost enkrat pojavi, je ni mogoče več odpraviti. Ko otrok postane kratkoviden, mu čas na prostem ne pomaga, opozarjajo znanstveniki.

Pojdite ven!

Na Tajvanu, kjer je preprečevanje kratkovidnosti del nacionalne politike, so se odločili uporabiti nedavna dognanja o vlogi osvetlitve pri napredovanju kratkovidnosti. Na medicinski fakulteti v drugem največjem mestu na Tajvanu je kratkovidnih kar 90 odstotkov študentov! Profesor Vu je na številnih šolah uvedel radikalne spremembe. Tako sedaj tajvanski osnovnošolci nimajo preveč domačih nalog, uvedli so več dejavnosti na prostem, marsikje imajo na šolskem vrtu tudi pouk naravoslovja – tablice in zasloni niso več nevarni, zlasti če jih uporabljajo zunaj. Predelali so tudi učilnice, da so dovolj razsvetljene in da je še posebej osvetljena šolska tabla (s 500 luksi). Predvsem pa je profesor Vu predpisal najmanj 80 minut rekreacije na prostem na dan, kar je dvakrat več od evropskega povprečja. Program za preprečevanje kratkovidnosti na Tajvanu je zelo hitro začel kazati rezultate: potem ko se je delež kratkovidnih do leta 2010 povečeval, se je zdaj začelo število kratkovidnih otrok zmanjševati. Zatorej preživljajte čas na prostem in izkoriščajte sončno svetlobo – to je osnovna in brezplačna preventiva!

Zdravilo iz volčje češnje

Kako pomagati milijonom kratkovidnim? Za manj resne primere je najboljša rešitev operacija. Poseg je hiter in preprost, a drag (do 3000 evrov) in zdravstveno zavarovanje ga ne krije. Traja samo osem sekund in za vedno se znebite očal oziroma leč, vendar operacija žal ne more biti končno orožje za množice ljudi, ki bodo v prihodnjih letih postali kratkovidni, pravijo oftalmologi. Tako zaradi finančnih kot drugih razlogov. Idealna rešitev bi bila torej iznajdba zdravila – kapljic, ki bi vplivale na rast očesa.

Atropin je zdravilo, ki ga pridelujejo iz zloglasne volčje češnje, okulisti pa so ga uporabljali, da so bolnikom širili zenice. Vpliva na rast očesa, a še ne vedo, kako. Kratkovidnost je prekletstvo, ker zrklo zraste predolgo, in sedaj lahko dokažejo, da atropin prepreči podaljšanje za 50 ali 60 odstotkov. Vendar ima atropin stranske učinke – ker širi zenice, so otroci, na katerih so ga preizkušali, na soncu bolj srepeli, nekateri niso mogli brati, fokusirati pogleda na blizu. Potem so atropin razredčili in dobili spodbudne rezultate – nobenih stranskih učinkov več. Zdaj z 0,01–odstotno raztopino atropina, ki ji pravijo miopin, zdravijo na stotine otrok. Vendar je miopin za zdaj dovoljen le v Singapurju in na Japonskem.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 20, 14. 5. 2019
Zarja št. 20, 14. 5. 2019