V službi ob avtomatu na koncu hodnika, na ulici v restavraciji s hitro prehrano, doma pa med večerjanjem hrane iz vrečke ali konzerve. Potemtakem slišimo zgodbe, kot je: »Vsemu se lahko odpovem, samo čipsu ali čokoladi ne!« In prav tako: »Shujšati je bolj naporno kot nehati kaditi!«
ZA PIŠKOTEK ALI DVA …
Če gre nadalje verjeti študijam, nam zasvojenost zakuha dopamin, hormon sreče, ki ga možgani izločijo toliko več, kolikor pojemo zasvojljive hrane. Tako moramo sčasoma, da bi bili zadovoljni, jesti vse večje količine hrane, kakor mora nekdo, ki je zasvojen z alkoholom, popiti vse več kozarčkov, da bi bilo življenje videti lepše. In za to smo tudi pripravljeni narediti čedalje več. Kar z drugimi besedami pomeni, da nam zavoljo škatle piškotov ni odveč pretihotapiti se v kuhinjo sredi noči ali jesti na skrivaj v kopalnici.
KLJUČ DO PONOVNEGA NADZORA
Spodbudna novica za vse, ki smo se ujeli v začarani krog prenajedanja, pa je, da lahko iz njega kadarkoli zavestno izstopimo. Prefrontalni korteks, tisti del možganov, ki skrbi za nadzorovanje naših impulzov, se namreč ne glede na to, kako globoko smo zabredli, še vedno trudi, da bi zadevo spravil pod nadzor. Čim bolj se zavestno potrudimo jesti zdravo, ne nujno nizkokalorično hrano, tem bolj je prefrontalni korteks dejaven in tem lažje se še naprej upiramo industrijsko predelani ter močno začinjeni in zabeljeni hrani. Kako je to mogoče, če pa naše telo še vedno kliče po dopaminu, hormonu sreče, do katerega najlažje pridemo z zasvojljivo hrano? Zdrava hrana izboljša receptorje za dopamin, zato ga, da bi dosegli isto raven zadovoljstva, potrebujemo čedalje manj!
JEJMO MANJ IN VEČ SE GIBAJMO
Sliši se smešno lahka, tale pot do vitkosti, v praksi pa je težka in zapletena. A zdaj lahko končno potegnemo črto! Znanstveniki so namreč za zasvojenost s hrano iznašli terapijo, s katero lahko, ne da bi prevzeli vlogo žrtvenega jagnjeta, shujšamo do tri kilograme na teden! Ko se rešimo zasvojenosti, opazimo tudi splošno izboljšanje počutja. Naše misli postajajo ob naravni hrani vse bolj jasne, kajti ne živimo več za naslednji grižljaj, temveč za tukaj in zdaj. Naenkrat smo polni energije in občutek imamo, da se naše telo zdravi. Bolje spimo in postajamo vse bolj mirni ter zadovoljni s seboj in z ljudmi okoli sebe.
OČISTIMO KUHINJO NEZDRAVE NAVLAKE
Znebimo se torej pakirane hrane, od jušnih vrečk in čipsa do čokoladnih ruladic in tortic. Nadomestimo tudi konzervirano hrano, saj je v njej precej strupa BPA, bisfenola-A, kemikalije, ki prav tako umetno dviguje raven hormona sreče. Kuhanje naj bo preprosto, kajti manj ko je dela s hrano, več vitaminov in mineralov ohrani. Prednost naj imajo torej živila, ki jih denemo skupaj, malo pomešamo in kar takšna pojemo. Če ne moremo odmisliti slane, škrobnate hrane, kakršna je čips, imejmo za prvo pomoč v kuhinji shranjeno pokovko, ki jo pripravimo brez maščobe, začinimo pa poljubno. Ali pa si specimo ohrovtov čips: uporabimo sveženj listnatega ohrovta in vsak list posebej prepolovimo, zabelimo z žlico oljčnega olja in posolimo ter pri 180 stopinjah pečemo 10 minut.
Če si močno zaželimo sladke in mastne hrane, ugriznimo v rebro temne čokolade in posrkajmo skodelico zeliščnega čaja, lahko tudi pravega, ki bo pospešil presnovo.
NIKAMOR BREZ ZAJTRKA!
Zato si že zvečer pripravimo obrok z veliko beljakovinami in nekaj zdravimi, nepredelanimi ogljikovimi hidrati. Odslej bomo jedli velikokrat, a po malem. Na vsake tri ure bomo ugriznili v sadje oziroma si privoščili polnovreden glavni obrok. Držimo se zlatega pravila: od 20 do 30 odstotkov kalorij zaužijmo iz beljakovin, od 25 do 35 odstotkoviz zdravih rastlinskih olj, od 30 do 35 odstotkovpa iz ogljikovih hidratov, katerih glavni vir naj bosta sadje in zelenjava. Rjavega riža ali polnozrnatih testenin ne sme biti več kot dve skodelici in pol na dan. Za ljubitelje kruha to pomeni ne več kot rezino kruha ob glavnem obroku. Izogibajmo se ogljikovim hidratom zvečer, saj so menda ravno pozni obroki nevarni za zasvojenost.
KO NAM ZADIŠI SLADKO
Če si močno zaželimo sladke in mastne hrane, ugriznimo v rebro temne čokolade in posrkajmo skodelico zeliščnega čaja, lahko tudi pravega, ki bo pospešil presnovo. Odličen je tudi sladoled, ki si ga zmešamo iz skodelice posnetega jogurta, skodelice vaniljevega sojinega mleka in dveh žlic poljubnega posušenega sadja, nato pa zamrznemo v zamrzovalniku. Morda pa nam bo še najbolj teknil frape iz skodelice sojinega mleka, pol skodelice poljubnega sesekljanega sadja in žlice lanenih semen. Če pa sanjamo o škrobnati in mastni hrani, kot so makaroni s sirom, nas bo zadovoljila narezana sveža zelenjava s humusom (čičerkinim namazom). Odlična izbira so še polnozrnati krekerji z rezino manj mastnega sira ali banana z žlico kikirikijevega masla.
ZAKAJ NAS HRANA ZASVOJI?
Naši možgani so naravnani k iskanju sladke in mastne hrane iz povsem prvinskega nagona po preživetju. A razlikovati moramo med tistim, kar je veljalo za sladko nekoč, in sladko hrano v današnjih trgovinah. Pred stoletji ali tisočletji smo si z zadnjimi atomi moči z drevesa utrgali sladko jabolko, da smo si spet zagotovili energijo, potem ko smo nekaj ur hrano iskali, danes pa si odlomimo še drugo rebro čokolade zato, ker, bodimo iskreni, mislimo, da bomo, če bomo ostali brez nje, kar umrli. In res je tako, v možganih se ob misli na čokolado sproži povsem enak proces, kot se je sprožil pri naših prednikih, namreč »jesti za nagrado«. Še več, zadnje študije ameriškega inštituta za zdravje so pokazale, da so možgani pri ljudeh, ki se kompulzivno prenajedajo, strukturirani na las podobno kot pri tistih, ki trpijo zaradi zasvojenosti s prepovedanimi drogami. Ko so miškam ponudili nadvse sladko in mastno hrano, so že po nekaj dneh nestrpno čakale zgolj to hrano in se sploh niso zmenile za jabolčne krhlje in druge zdrave jedi na drugi strani kletke. Še več, k sladki hrani so pohitele tudi, če so morale do nje skozi hodnik z električnimi šoki, tako močna je postala želja po njej.
