Pekel v glavi

Kako sta Janja in Sandra premagali obsesivno-kompulzivno motnjo

Jure Aleksič / Revija Zarja
2. 3. 2019, 13.30
Posodobljeno: 2. 3. 2019, 13.33
Deli članek:

Gotovo ste že slišali za obsesivno-kompulzivno motnjo, v našem jeziku znano tudi po zlovešči kratici OKM.

Mateja J. Potočnik
Janja in Sandra

Skrivnostno duševno prekletstvo se lahko kaže na neštete načine. Nekateri bolniki se za doseganje trenutnega olajšanja po več ur na dan obsesivno umivajo, dokler jim od draženja ne zakrvavi koža. Drugi se vsako jutro, ko zapustijo hišo, tudi po tridesetkrat vrnejo in preverijo, ali so ugasnili štedilnik. Celo najpametnejši mož v zgodovini človeštva, Nikola Tesla, je v kasnejših letih trpel zaradi obsesivnega strahu pred klicami, lasmi in okroglimi predmeti. Kot poroča ugledni žurnal Psychology Today, si je to hromečo paranojo blažil s posebnimi obredi, ti so se vsi po vrsti vrteli okrog števila tri. Vzrok za to nenavadno in življenjsko voljo ubijajočo ujmo psihiatrično stroko bega še danes. Dolgo, predolgo sta se pod tem bremenom opotekali tudi Janja in Sandra, naši pogumni portretiranki. 

Spoznali sta se na podpornem forumu društva DAM, Društva za pomoč osebam z depresijo in anksiozno motnjo. Zgodbi, ki sledita, vam bosta srce nedvomno napolnili s sočutjem. A njuno osnovno sporočilo je bodreče in skrajno pozitivno: vse, celo tako prekletstvo, je mogoče premagati in zadihati z novimi pljuči! Sploh če se pri tem opremo na ljubezen do sebe, prijateljstvo in strokovno pomoč.

Prekletstvo strahu

Janjo je notranja ujma prvič preplavila nekje pri enem letu starosti, ko so mamo odpeljali v porodnišnico. Zaradi komplikacij so jo tam obdržali ves mesec. Čeprav je za deklico, ki je komaj shodila, skrbela topla in ljubeča nona, je Janja doživela strahovit šok. Cele dneve je jokala in stiskala mamino slikico k sebi. Bila je preprosto neutolažljiva. Šok ob ločitvi je v njej očitno sprožil genetsko prekletstvo, in to se ni in ni hotelo pomiriti.

Tudi po maminem povratku je Janjo verižila cela paleta novih strahov. Najhuje se je bala vsega, povezanega z bruhanjem.

Res je, sliši se zelo čudno. Učeno se strahu pred bruhanjem reče emetofobija. To je že samo po sebi čisto dovolj mučno, a pri Janji se je fobija razvila v OKM-jevsko obliko. Kar pomeni, da se je razbohotila v obsedeno stanje, deklica je o njem premlevala tako rekoč vsako budno uro, dokler ni zmogla več ničesar drugega.

»Navadnemu človeku je težko razumeti,« bodro pokima danes. »In prav zato je o tem tudi tako težko spregovoriti, saj te le redkokdo vsaj približno razume. Nekaterim se zdi vse skupaj celo smešno. In tako se čedalje bolj naučiš ostati tiho.«

Dejstvo, da je o svojem prekletstvu tako pogumno spregovorila za našo revijo, je gotovo eden najboljših možnih dokazov o njenem okrevanju. A pot do današnje, neprimerno močnejše in vedrejše Janje je bila dolga. In milo rečeno trnova.

Zaprta v hiši

Ko je začela hoditi v šolo, se je začel strah pred bruhanjem divje stopnjevati. »Kar naprej me je sililo na bruhanje in vsiljevale so se mi misli, da bom bruhala.«

Velika prelomnica je bila, ko so se pri njenih osmih letih preselili k očetu v Ljubljano in končno zaživeli kot družina. Janjina simptomatika je povsem izginila in vse do sedemnajstega leta je živela povsem normalno. Zaradi pomanjkanja simptomov se danes teh let spominja kot naravnost sanjskih. A ko je moral njen fant v vojsko, je OKM-jevska ujma zopet dvignila svojo surovo sovražno glavo.

Prekletstvo je tokrat izbruhnilo v še močnejši obliki. Vrstili so se napadi slabosti, ves čas jo je krivenčil občutek, da bo zdaj zdaj bruhala. OKM je koloniziral njene misli; čedalje več dni je lahko razmišljala samo o smrtni grozi pred tem, da bo bruhnila. Vsaka vožnja z avtobusom se je sprevrgla v peklensko preizkušnjo. In neverjetno, prav v tistem obdobju je prisostvovala nedoumljivo velikemu številu epizod, ko so drugi okrog nje dejansko bruhali … Kar si danes lahko razloži samo z zakonom privlačnosti.

Kakorkoli, cele dneve ni zaužila niti grižljaja hrane, da ja slučajno ne bi bruhala oziroma da bi v primeru najhujšega bruhnila samo vodo. Le ko je prišla zvečer domov, si je lahko dovolila, da se je nabasala s hrano za naprej in za nazaj.

Ob takemu bremenu se ji je življenje seveda začelo radikalno ožiti. Še tiste reči, ki jih je uspela početi, je počela zelo na silo. Izgubljala je tudi stik s prijatelji; njene obsesije so jo čedalje bolj hromile in porivale v osamo. Obsesivna motnja se ji je z grla in želodca počasi širila tudi na druge organe, tako da na koncu tudi po pol leta ni bila zmožna zapustiti hiše.

Alternativa ni pomagala

Danes pravi, da je bila njena največja napaka, da se je tako dolgo branila poiskati specializirano strokovno pomoč. Pa če je bilo še tako hudo.

No, tudi če bi že v mladih letih šla k zdravniku, je veliko vprašanje, ali bi ji znali sploh postaviti ustrezno diagnozo. Obsesivno-kompulzivna motnja za svetovno stroko še danes ostaja predvsem velik misterij – kaj šele za slovenske psihiatre v poznih osemdesetih!

(Ko je Janja kasneje izmenjala izkušnje s člani terapevtske skupine za OKM, so skupaj zaprepadeno ugotovili, da je bil od vseh dvajsetih članov v mladosti pravilno zdravljen le en sam. Pa še ta milo rečeno pomanjkljivo.)

»Če nisi pravilno zdravljen,« svareče dvigne prst Janja, »pri hujših oblikah motnje preprosto ne moreš funkcionirati. Če bi bila zdravljena prej, je vsaj zelo možno, da danes sploh ne bi potrebovala tablet. A bolezen se je predolgo nemoteno razvijala in je sčasoma pač zakrknila v kronično obliko.«

Vmes je seveda poskusila z marsičim. Obrnila se je k alternativi, pri čemer je bila njena največja podpornica mama. Skupaj sta prebrali precej knjig za samopomoč, mama pa se je med drugim izurila celo za mojstrico reikija, da je lahko Janji dajala še kako potrebno energijo.

»Zanimiva in vsekakor smiselna pot je to bila,« se spominja Janja. »In izboljšanja so od vse te alternative vsekakor prišla. A pozdravila se z njo nisem.«

Usodno jutro

Nemara tudi zato, ker ji življenje kljub že tako hudemu hendikepu ni prav nič prizanašalo. Ko je zbolela babica, se je mami hudo poslabšala prej zelo dobro obvladovana bipolarna motnja. Pri prvem poskusu samomora v akutni fazi psihoze jo je Janja v zadnjem trenutku snela z vrvi. Pri naslednjem poskusu je bila mati, žal, uspešna.

Tisto jutro, ko je izvedela uničujočo novico, se je Janja končno zlomila in zaprosila za strokovno pomoč. Prvi angel na njeni poti okrevanja je bila terapevtka Laura Tratnik, ta se je zanjo celostno zavzela in jo zdravila zastonj. Potem jo je prevzela med OKM-jevskimi bolniki legendarna Mojca Zvezdana Dernovšek.

Kolikor se je Janja že bala antidepresivov, so se izkazali za rešilno bilko. Ko so ji končno prvič po tako dolgem času stabilizirali vihar v glavi, se je odprla svetu. In to je bil ključni premik. Začela je hoditi na izobraževanja in obiskovati kar dve skupini za pomoč bolnikom z OKM. Ob tem je v sebi odpirala nove in nove teme ter doživljala neprecenljive uvide.

»Končno sem spet zaživela!« povzame s ponosnim leskom v očeh. Danes študira transakcijsko analizo, saj je v sebi odkrila tako željo kot dar za pomoč soljudem v stiski. Za povrh slika abstraktne energijske slike in ureja svoj spletni portal. O bruhanju ne razmišlja več. Ostala je le zmerna obsesija z razkuževanjem, ki pa je posledica še kako resničnih travmatičnih izkušenj z okužbami v otroštvu.

Kaj sploh čutim?

Ena od prijateljic, ki jo je spoznala na stezi okrevanja, je bila tudi precej mlajša Sandra Vukota. Poleg marsičesa drugega ju je v prijateljski objem združila oblika ujme, ki je obema za tako dolgo ukradla življenje.

Tudi Sandro je namreč sistematično uničeval obsesivni strah pred bruhanjem. »Obseden si z mislijo, da boš zdaj zdaj bruhnil,« skuša nerazložljivo razložiti mladenka. »Gre za začaran krog misli, strah potencira strah, zato čedalje bolj bežiš v osamo. Kar je seveda dolgoročno najslabša možna izbira. A kaj ko ne znaš drugače.«

Z vpisom na fakulteto je vse skupaj pljusknilo v neznosnost. Na vrhuncu krize je shujšala na nevarnih sedeminštirideset kilogramov. »Na koncu tudi požirati nisem mogla več, saj je vsak grižljaj sprožil bruhalni refleks. No, vsaj v moji glavi – saj je morda najbolj bizarno to, da sem zadnjič resnično bruhala, ko sem imela osem let.«

Na to primarno obsesijo so se počasi prilepile še druge. Recimo t. i. »odnosni OKM«, kar pomeni, da so se ji obsesije razširile še na ljubezensko življenje. (Izražale so se v obliki nenehnega izčrpavajočega premlevanja na vižo: »Ga imam rada ali ga nimam rada? Čutim ljubezen ali ne? Kaj sploh čutim?«) Zapovrh se ji je razvila še verska inačica bolezni. Kar pomeni, da je vsak dan kompulzivno odžebrala tudi po dvesto in več očenašev.

Kakorkoli, tudi pri njenem okrevanju je bilo ključno, da so jo najprej stabilizirali antidepresivi. Po enem letu jemanja so se simptomi skoraj povsem umaknili. Lani okrog božiča se je odločila, da tablete opusti.

Nova stabilnost ji je omogočila, da je pozornost počasi usmerila na reševanje življenjskih problemov. Dobila je službo kot administratorka spletne trgovine. Ob tem že več kot dve leti trenira ples. V afriških plesih je našla neprecenljivo sredstvo izražanja, ples ob drogu pa ji krepi tako telo kot samozavest. Vmes je spoznala fanta in ta mesec se bosta vselila v skupno stanovanje ter zaživela precej novo življenje. »To bo zame seveda velik izziv,« se nasmehne. »Ki pa se ga tudi zelo veselim.«

Vsi izzivi njenega novega, bistveno aktivnejšega življenja ji omogočajo, da se manj osredotoča na simptome. Konec aprila se ji je sicer zgodila nekoliko blažja ponovitev. Čeprav se je začela zjutraj spet zbujati, kot da bi jo čez noč večkrat povozil vlak, je zdržala. S trdno voljo in pomočjo podpornega sistema, ki si ga je vmes vzpostavila. In stvari so se kmalu popravile. »Odločila sem se, da bom vztrajala brez tablet – a ne za vsako ceno. Če bo prehudo, jih bom pač spet začela jemati.«

Poiščite pomoč! V skoraj štiriurnem pogovoru z dekletoma sta se izčistili dve ključni sporočili vsem, ki se opotekajo pod podobnim bremenom. Prvo je vsekakor prijateljstvo.

»Janja mi je ves čas, odkar sem jo spoznala, pomenila neprecenljiv steber opore,« s posebno nežnostjo v očeh prikima Sandra. »Ne vem, kaj bi brez nje. Že sam njen zgled mi je pomenil neskončno veliko. To, da je klub OKM normalno živela in da je bila za povrh celo pozitivna in vesela, mi je vlilo novo upanje. Morda najhuje od vsega je bilo, da sem bila prepričana, da bom morala to trpljenje prenašati do konca življenja.«

Drugo ključno sporočilo, ki ga želita naši dve pogumni portretiranki poslati sotrpinom, pa se glasi: »Čim prej poiščite pomoč. Nikar ne venite v osami in se tolažite, da bo vaša težava že nekako sama od sebe izginila. Ker ne bo! Kje pa, brez strokovne pomoči bo samo slabše in slabše! In nikar se ne pustite prepričati, da je vaša motnja nekaj sramotnega. Ne! Ta motnja je pač del vas, ki ga je treba ozavestiti, se z njim soočiti in ga počasi preseči. Prej ko poiščete pomoč, hitreje in učinkoviteje se vam bo življenje obrnilo na bolje.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Revija Zarja
št. 9