Novice Svet24

Pred kratkim je državo pretresla smrt prej zdravega dveletnega fantka zaradi meningokoknega meningitisa tipa B, ki bi ga bilo s cepljenjem menda mogoče preprečiti. Katere vrste meningitisa torej sploh obstajajo in katere so še posebej nevarne?

Cepljenje
Večina pozna cepljenje proti klopnemu meningitisu; ta je v Sloveniji na voljo vsem, ki se želijo cepiti. V naših krajih je to cepljenje zelo priporočljivo, saj je veliko klopov okuženih in lahko povzročijo zelo nevarno bolezen. Na voljo je tudi cepljenje proti meningokokom iz skupin A, C, W in Y, ki varuje približno tri leta.
Cepljenje proti meningokoknemu B meningitisu pa pri nas (za zdaj) še ni na voljo. Cepljenje proti tej bolezni v Evropi poznajo le v Veliki Britaniji. Tam se lahko brezplačno cepijo majhni otroci, stari eno, dve in štiri leta.
V ZDA sta na voljo dve cepivi proti meningokoknemu meningitisu iz skupine B. Njihova priporočila pravijo, da se lahko cepijo mladi odrasli od 16 do 23 let, zaželeno pa je cepljenje v starosti med 16 in 18 let. Potrebni so od dva do trije odmerki cepiva.
Mlajši otroci in najstniki pa naj bi se cepili le, če so v skupini z večjim tveganjem za meningokokni meningitis. Za dojenčke priporočajo cepljenje le, če imajo kakšno od bolezni, povezanih z manjšo sposobnostjo imunskega sistema oziroma če potujejo v države, v katerih je nevarnost za okužbo večja. Za starejše otroke, najstnike in mlade odrasle priporočajo cepljenje s štirivalentnim cepivom proti skupinam meningokokov A, C, W in Y.

Virusni meningitis

Virusi verjetno povzročijo največ meningitisa in tudi največ sprejemov v bolnišnico zaradi te bolezni. Znaki so zelo značilni: glavobol, težko prenašanje svetlobe, otrdel vrat, vročina in slabost oziroma bruhanje. Bolnik ima lahko izpuščaje na koži in tudi bolečine v mišicah. Običajno si opomore brez zdravljenja. Virusni menigitis povzročajo različni virusi. Zanimivo je, da so jim v času svojega življenja izpostavljeni skoraj vsi ljudje, zbolijo pa ne.

Entero virusi so najpogostejši povzročitelji virusnega meningitisa. Največkrat okužbe minejo brez znakov ali pa so ti blagi kot na primer boleče grlo in prehladom podobne težave. Nekateri lahko povzročijo prebavne motnje in drisko. Največkrat prizadenejo otroke, ki so tudi glavni prenašalci teh virusov. Največ okužb nastane poleti in jeseni. Virusi se prenašajo iz rok v usta.

Virusi herpesa lahko prav tako povzročijo meningitis. Tudi te okužbe spadajo med pogostejše: prizadenejo večinoma odraščajoče otroke in odrasle ljudi, predvsem v razvitih državah. Vključujejo okužbe z virusom Herpes simplex in zoster (pasavec). Običajno te okužbe sicer povzročajo boleče razjede na ustnicah (lahko pa tudi drugje na telesu), medtem ko pasavec povzroča izredno neprijetno bolezen z bolečinami in srbečim izpuščajem. Mogoča pa je tudi okužba z genitalnim virusom herpesa.

Poleg omenjenih bolezni okužbe s temi virusi lahko povzročijo meningitis (vnetje možganske opne) ali pa encefalitis, vnetje možganov. Ti virusi so povezani tudi s ponavljajočim se limfocitnim meningitisom, znanim tudi kot Mollaretov meningitis. Značilni so nenadni napadi znakov meningitisa, ki trajajo od dva do sedem dni, vmes pa so obdobja, ko znakov ni. Ta obdobja lahko trajajo nekaj tednov, mesecev ali pa celo let. Okužbe z virusi herpesa so pogoste, a zboli le malo ljudi oziroma imajo večinoma blažje znake. Bolezen se prenaša z dotikom na okuženem mestu kože, ko so virusi aktivni. Virusi navadnega herpesa (ki se kaže z razjedo, največkrat na ustnici) se običajno prenašajo oralno v otroški dobi. Ocenjujejo, da ga ima približno šest ljudi od desetih. Drugi virusi herpesa pa se prenašajo s spolnimi odnosi, te viruse naj bi imel en človek od desetih. Veliko ljudi te viruse prenaša, ne da bi to vedeli. Čas prenosa je nepredvidljiv; virus genitalnega herpesa (in herpetični meningitis) se lahko pojavi celo po veliko letih v monogamni zvezi.

Pred uvedbo cepljenja proti mumpsu je bila ta bolezen najpogostejši vzrok za virusni meningitis. Pojavila se je pri približno 15 odstotkih bolnikov z mumpsom. V Veliki Britaniji poročajo, da zaradi gibanj proti cepljenju zadnje čase zbolevajo mladostniki, ki niso dobili zadnjega odmerka cepiva. Tudi ošpice lahko povzročijo meningitis ali pa encefalitis.

Flavivirusi sicer prizadenejo večinoma divje živali, predvsem ptice in glodavce, prenašajo pa se s piki komarjev ali pa klopov. Nekateri od teh virusov (virus Zahodnega Nila, japonski virus B encefalitisa in virus klopnega meningitisa, ki je pri nas najbolj poznan) lahko povzročijo meningitis ali encefalitis pri ljudeh. Meningitis lahko povzroči tudi virus HIV v zgodnji dobi okužbe.
Za zdravljenje virusnega meningitisa ni zdravil, mogoče pa je cepljenje proti klopnemu meningitisu. Antibiotiki so neučinkoviti. Zdravljenje je torej omejeno le na lajšanje težav, ki jih povzroča bolezen (zdravila proti bolečinam in proti slabosti). Dobra novica je, da si večina bolnikov opomore brez kakšnih poznejših težav. V zadnjih nekaj raziskavah so ugotovili, da so mogoče posledice kratkoročne izgube spomina in slabše pozornosti. Vendar pa je mogoče, da imajo otroci, ki zbolijo, ko še niso stari eno leto, lahko pozneje v življenju nevrološke težave. Virusnega meningitisa ni mogoče preprečiti.

Profimedia

Bakterijski meningitis

Profimedia

Virusni meningitis je sicer najpogostejši, najresnejši pa je bakterijski. Povzroči ga lahko več vrst bakterij: prevmokoki, meningokoki, Hib (bakterija Haemophillus influenzae), Listeria monocytogenes, streptokoki skupine B in Eschericia coli. Bakterije, ki povzročajo meningitis, lahko živijo v človekovem telesu ali pa v okolju. Večinoma so neškodljive. Bakterijski meningitis se lahko razvije, ko te bakterije prodrejo v krvni obtok in potujejo v možgane ali pa v hrbtenjačo, kjer se okužba razvije. Večinoma se te bakterije prenašajo s kašljanjem, kihanjem in poljubljanjem. Slina oziroma sluz okuženega človeka vsebuje bakterijo, ki pri kašljanju ali kihanju potuje po zraku. Te bakterije so precej manj nalezljive kot virusi, ki povzročajo prehlad ali gripo, na primer. Bakterijski meningitis lahko človek dobi tudi s hrano, ki vsebuje bakterijo listeria; sem spadajo mehki siri, hrenovke in mesni nadevi v sendvičih.

Profimedia

Z listerijo imajo največ težav nosečnice, starejši ljudje in majhni otroci. Bakterijski meningitis napade membrane možganov po poškodbah glave (zlomi kosti), operacijah in okužbah sinusov. Zato je treba biti v takem primeru posebej pazljiv, dokler se poškodbe oziroma bolezen povsem ne pozdravijo.

Nekatere vrste bakterijskih meningitisov je mogoče preprečiti s cepljenjem. Obstajajo cepiva proti pnevmokokom, meningokokom in Hib, ki vsi povzročajo bakterijski meningitis. Cepljenje je torej bistveno za preprečevanje te hude bolezni. Bakterijski meningitis namreč lahko povzroči tudi hude zaplete, da o smrti ne govorimo. Škoda, ki nastane zaradi takih zapletov, je pogosto dosmrtna. Ostanejo lahko težave s spominom, izguba sluha, paraliza, odpoved ledvic, okužba celega telesa, imenovana septikemija, težave s koordinacijo in ravnotežjem, težave pri učenju, glavoboli, krči.

Glivični meningitis

Meningitis lahko povzročajo tudi glivice oziroma plesni. Res je bolj redek, a se lahko zgodi. Povzročajo ga lahko okužbe z različnimi glivicami, vendar je najpogostejša okužba s tako imenovanimi kriptokoki. Tako povzročeni meningitis ni nalezljiv. Glivice okuženi običajno vdihne, potem se s krvjo širijo po telesu do centralnega živčnega sistema. Lahko pa pridejo v kri tudi direktno z vbrizganjem kontaminiranih zdravil. V ZDA so, na primer, pred nekaj leti zasledili nekaj sto okuženih, ki so dobivali zdravila proti raku in aidsu. To so zaradi zelo obremenilnih terapij že tako bolj izpostavljeni bolniki, ki imajo oslabljen imunski sistem in jih take okužbe lahko smrtno ogrožajo. Od 409 bolnikov jih je 30 umrlo. Sicer pa se lahko z glivico, ki povzroči meningitis, okužijo tudi bolniki po operaciji, ko prav tako z intravenskimi terapijami dobijo v kri tudi glivice, ki jim njihov imunski sistem ni vedno kos. V večji nevarnosti so še nosečnice in ljudje, ki živijo v okolju, kjer je veliko glivic oziroma plesni (na primer plesni na zidovih vlažnih stanovanj).

Profimedia

Znaki s plesnimi povzročenega meningitisa so podobni kot pri drugih vrstah te bolezni: glavobol, otrdel vrat, vročina, slabost, bruhanje, občutljivost na svetlobo in motnje duševnosti. Za zdravljenje uporabljajo posebna zdravila, ki učinkujejo na plesni.
Bolj malo je znano, da lahko meningitis povzročijo tudi okužbe s paraziti. Res je to izredno redko, a je lahko usodno. Povzročajo ga različni zajedavci, med njimi mikroskopsko majhna ameba Naegleria fowleri, Angiostrongylus cantonensis, Gnathostoma spinigerum, Schistostoma (povzročajo pa lahko tudi druge bolezni). Parazit Naegleria fowleri pride v telo skozi nos, običajno v kontaminiranih rekah in jezerih. V ZDA so zaradi take okužbe pred nekaj leti zaprli vodni park. Za parazitskim meningitisom je umrl sedemletni deček, ki je bil tam s svojimi starši, tri leta pozneje (prej niso vedeli za povezavo med parazitom in toplo vodo v parku) pa se je okužila 12-letna deklica. Smrtnost je pri teh okužbah skoraj stoodstotna. V ZDA imajo podatke, da je od 128 okuženih v tej državi preživel samo eden. Vendar je treba povedati, da ti zajedavci živijo v toplih vodah, največ v tropskih krajih. V ZDA naj bi jih zanesle okužene podgane na ladjah. Kakor pravijo strokovnjaki, pa se ni mogoče okužiti s pitjem kontaminirane vode. Tovrstne okužbe tudi niso nalezljive.

Meningitis se lahko razvije tudi brez okužbe, na primer kot posledica rakave bolezni. Rak se lahko razširi na možgansko ovojnico, lahko pa je posledica jemanja nekaterih zdravil, predvsem nesteroidnih protivnetnih zdravil (to so protibolečinska zdravila, ki jih je mogoče kupiti tudi brez recepta, zato je treba biti pri jemanju izredno previden), antibiotikov in imunoglobulina, ki se daje v žilo. Vzrok so lahko tudi nekatera vnetna stanja, bolezni vezivnih tkiv (lupus) in nekaterih oblik vnetja žil.