Walter Heidkamp v okviru norveške organizacije za zdravje gejev in lezbijk deluje na področju preventive in ponuja svetovanje in podporo gejem, ki živijo s HIV. Slovenijo je obiskal v okviru zaključnega posveta projekta Odziv na HIV, katerega nosilec je društvo Legebitra. 

Walter, koliko časa je minilo, odkar ste izvedeli, da imate HIV?

Bilo je leta 1989, torej pred 27 leti. 

Kako ste sprejeli diagnozo, sploh v tistih časih?

Pozitivna diagnoza je bila takrat zelo slaba novica, saj je pomenila smrtno obsodbo. Star sem bil 29 let, sveže samski po končanem osemletnem razmerju in ker sem bil znova »na trgu«, sem se odločil, da se bom testiral. Izvid me je pretresel. Bil sem prestrašen, strah me je bilo smrti. 

Ste imeli pri soočanju z diagnozo podporo družine ali prijateljev?

Ja, takrat je bilo precej drugače, veliko strahu in neznanja je bilo v družbi, to je bil tabu. K sreči so me moja družina in prijatelji stoodstotno podpirali. Nihče mi ni obrnil hrbta.

Kaj rečete ljudem, ki jih je strah oseb s HIV?

Najprej jih vprašam, česa se bojijo, in se pogovorim o njihovih strahovih. Povprašam jih, koliko sploh vedo o virusu HIV. Opažam, da veliko ljudi še vedno ne ve, kako se virus HIV prenaša. Vedno jim pojasnim, da uživanje zdravil prepreči razmnoževanje virusa HIV v telesu. Če torej poznate koga, ki zase ve, da je pozitiven, se po vsej verjetnosti zdravi in tako virusa HIV ne more prenesti na drugo osebo. Tako ali tako pa se HIV z običajnimi, vsakodnevnimi stiki ne prenaša. Prenos je možen prek spolnih odnosov ali s souporabo pribora za injiciranje drog. 

Z virusom HIV živite že 27 let. Kakšen je vaš nasvet tistim, ki so morda ravnokar izvedeli, da so pozitivni, in jih je strah ter z negotovostjo zrejo v prihodnost?

Moj prvi nasvet je, naj se umirijo, saj bo vse v redu. Še vedno si isti človek, razen da imaš v sebi neznatno majhen virus, ki ga ne moreš videti, zato se z njim ne identificiraj. Nisi virus, si, kar si bil že prej.

Vi ste dokaz, da lahko z virusom HIV živiš povsem običajno življenje?

Seveda lahko. Zato ljudem z novo diagnozo povem, naj se umirijo. HIV je dandanes kronična okužba in nič več ne pomeni smrtne obsodbe. S pomočjo zdravil je možno živeti običajno in dolgo življenje.