Zdravje

Amalgamska plomba je tempirana bomba v vaših ustih

Stane Mažgon
6. 6. 2014, 06.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Razprava o škodljivosti amalgamskih zalivk, ki vsebujejo živo srebro, je ves čas živa v strokovnih krogih pa tudi med laiki. Le redki srečneži so brez njih. Bi jih morali obravnavati resneje ali pa je zamenjava za vsako ceno tudi posel?

V Ljubljani je pred kratkim gostoval Boyd Haley, upokojeni ameriški profesor z univerze Kentucky. Njegov obisk je bil sicer namenjen strokovnjakom, eno od predavanj pa je pripravil tudi za splošno javnost. Profesor je namreč znan po tem, da med drugim proučuje škodljive vplive živega srebra na zdravje ljudi. Ta strupena kovina naj bi po ugotovitvah povzročala celo vrsto obolenj, od avtizma do Alzheimerjeve bolezni, multiple skleroze, Parkinsonove bolezni in drugih oblik demence.

Amalgam in timerosal
Živo srebro je po profesorjevem mnenju še posebej problematično. Uporablja se tudi v spojini, imenovani amalgam. Iz nje že več kot sto petdeset let, vse do danes, izdelujejo zobne zalivke. Drugi vir živega srebra je cepivo za otroke, ki vsebuje spojino, imenovano timerosal. Prav cepivo s timerosalom je po Boydovih navedbah glavni vzrok za pravo epidemijo avtizma v ZDA.

Naj takoj zapišemo, da se cepivo s timerosalom v Sloveniji ne uporablja. Podatek je preverjen na Inštitutu za varovanje zdravja v Ljubljani. Drugače pa je z zalivkami. Le kdo med nami je tak srečnež, da nima v ustih niti ene amalgamske zalivke? So res tako škodljive, kot trdi Boyd? Zakaj jih še vedno uporabljajo, če vemo, da so na voljo tudi druge snovi za njihovo izdelavo?

Osupljivi podatki
Boydovo predavanje se je začelo kot prava srhljivka, le da tokrat ni šlo za film. Predstavljeni podatki so bili še toliko osupljivejši, ker jih je posredoval strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami in nekdanji profesor na pomembni univerzi v ZDA. Nanizali so se v zgodbo o celi vrsti stvari, ki smo jih morda že vedeli, a jih je vedno znova težko slišati, kaj šele razumeti: o tem, da farmacevtska industrija deluje proti ljudem in le kuje dobičke, ko ne prizna novih zdravil, o tem, da ameriško državno agencijo usmerjajo lobiji, in o tem, da gre vse to na škodo ljudi in predvsem otrok. Prava teorija zarote, ki jo je Boyd pripravljen razkrinkati.

Nekaj njegovih navedb: ameriške epidemije avtizma ne povzročajo genske okvare, temveč toksin oziroma strupena snov, ki pride do otrok iz okolja. Toksin se je v vseh zveznih državah pojavil skoraj ob istem času, v letih od 1988 do 1990. Izpostavljeni so mu bili otroci pred drugim letom starosti. Bolj kot deklice je prizadel dečke. Tako lahko učinkuje edino živo srebro. In to se skriva v cepivu, natančneje v konzervansu cepiva. Po mnenju profesorja Boyda te kriterije izpolnjuje le cepivo, ki vsebuje timerosal.

Ameriški zdravstveni protokol narekuje, da otroke cepijo že drugi dan po rojstvu. Kje je vzrok, da so danes ZDA najvišje na lestvici cepljenja na svetu, vendar na 41. mestu svetovne lestvice umrljivosti otrok, za Kubo in Združenimi arabskimi emirati ter skoraj vsemi evropskimi državami? ZDA imajo najvišjo stopnjo cepljenja otrok in najvišjo stopnjo avtizma v petih največjih državah sveta. Zakaj je višja smrtnost med belimi prebivalci s statistično višjimi prihodki in dostopom do medicinske oskrbe kot med preostalimi prebivalci?

Enega od dokazov o škodljivosti timerosala je profesor Boyd poiskal v statistiki na Švedskem. Tam je krivulja smrtnosti otrok leta 1975 začela naraščati in je rasla vse do leta 1992, ko so cepivo nehali uporabljati. Takrat je krivulja strmo padla pod raven iz leta 1975.

Še nekaj osupljivih navedb o živem srebru in amalgamu: sevanje iz te spojine je tako močno, da ga je mogoče izmeriti še več kot sedem let po tem, ko so bile zalivke odstranjene. Razpolovna doba živega srebra v možganih je po profesorjevih navedbah več kot 27 let. V telesu se živosrebrna para iz zalivk z vdihavanjem prenaša v pljuča, od tam pa s krvjo potuje v možgane. Skozi popkovino lahko na zarodek iz telesa nosečnice preide dve tretjini živega srebra, kar je spet izhodišče za razlago o povezavi avtizma in te strupene snovi. Z grafi in elektronskimi posnetki je predavatelj utemeljeval prisotnost živega srebra v možganskih celicah pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo.

Kako odstraniti živo srebro iz telesa?
O škodljivosti živega srebra ni nobenih dvomov. Potrjujejo jo tudi številne laboratorijske raziskave  Boydovih nasprotnikov. Ko se ujame v telo, ga je tako rekoč nemogoče odstraniti iz njega. A Profesor Haley pozna rešitev in razložil jo je z enako znanstveno vnemo kot vse prejšnje podatke.

V okviru farmacevtskega podjetja CTI Science, katerega soustanovitelj je tudi sam, je sodeloval pri razvoju preparata, trenutno imenovanega NBMI. Ta veže nase živo srebro, pa tudi svinec, cink, železo, kadmij, baker in druge težke kovine. Preparat so uporabljali za čiščenje kontaminirane zemlje, leta 2006 pa je prišel na trg tudi kot prehranski dodatek. Po štirih letih so ga morali na zahtevo FDA, ameriške zvezne agencije za prehrano, umakniti, ker po ugotovitvah ni izpolnjeval kriterijev za prodajo. To se je zgodilo, ker so v agenciji ugotovili, da preparat »učinkuje«, torej bi moral postati zdravilo, meni Haley.

Še osebna izkušnja: sedemdesetletni Haley je povedal, da že vrsto let jemlje ta preparat in da si je tudi dal odstraniti vse amalgamske zalivke, kar je občutno izboljšalo njegovo počutje. V kombinaciji z jemanjem NBMI je povsem odpravil tresavico rok. Podobno je naredila tudi njegova žena in opazila bistveno izboljšanje počutja, vzpostavilo se ji je tudi hormonsko ravnovesje. Zaradi te težave je prej morala jemati tablete. Težave zaradi redkih in izpadajočih las so izginile. Učinek je preizkusil tudi na domači mački, ta je po odmerku preparata postala mnogo bolj umirjena.

Preparat naj bi letos jeseni začeli testirati na Švedskem, profesor pa je omenil, da bi del testiranja morda lahko potekal tudi v Sloveniji.

Na vprašanja, zakaj se posledice visokih koncentracij živega srebra v obliki povečanega števila avtističnih otrok ali Alzheimerjeve bolezni niso odrazile v rudarskih krajih, na primer v Idriji, kjer je v majhni kotlini več stoletij deloval živosrebrni rudnik, v prahu in pesku pa so otroci med igro našli kapljice srebra iz hlapov nad mestom, je Haley odgovoril, da je morda za to vzrok smer vetra, ki je hlape usmerjal stran od naselij. Po eni od teorij, tako Haley, naj bi učinek živega srebra nevtraliziral selen v telesih rudarjev in prebivalcev, katerega raven naj bi bila občutno povišana,  torej je učinkoval kot antioksidant.

Stomatološka stroka je na drugem bregu
Še enkrat je treba poudariti: otroška cepiva z živosrebrnim konzervansom se pri nas ne uporabljajo. So pa zato še vedno v uporabi amalgamske zalivke. Uporablja jih velika večina zobozdravnikov, od otroških in šolskih do tistih za odrasle.

Kaj je pravzaprav amalgam? To je zlitina živega srebra s še eno kovino, na primer z natrijem, cinkom, bakrom, srebrom ali zlatom, ki je primerna za modeliranje, nato pa se hitro strdi. O njegovi škodljivosti se prav zaradi dokazane škodljivosti živega srebra razpravlja že zelo dolgo. Dodaten pospešek razpravam je dal prihod keramičnih oziroma kompozitnih zobozdravstvenih materialov na tržišče, ki pa so dražji in tudi v javnem zdravstvu večinoma samoplačniški.

Za mnenje o amalgamskih zalivkah smo prosili več zdravnikov dentalne medicine, med njimi enega s skoraj štiridesetletno prakso. Želel je ostati anonimen. Povzemamo odgovore: vsak material ima svoje prednosti in slabosti. Čeprav so starejši zobozdravniki doživeli uvedbo številnih novosti, je delo z amalgamom še vedno nekaj povsem običajnega. Amalgamska zalivka ima svoje prednosti. Z zobom mora biti čim tesneje povezana, sicer lahko spet nastane karies. Amalgam se za malenkost razširi in je zato zelo ustrezen oziroma se dobro prilega. Sodobni kompozitni materiali se celo nekoliko skrčijo. Razlika pa je seveda še v ceni. Večina zasebnih zobozdravnikov se raje odloči za bele zalivke. Njihova velika prednost je videz, pa tudi to, da je pri nameščanju zalivk treba odstraniti manj zobnega tkiva, saj se material na zob lepi, amalgam pa sidra oziroma ujame med zobne površine. Čas bo pokazal, ali se bele zalivke po vzdržljivosti lahko merijo z amalgamskimi.

Živo srebro je škodljivo, o tem ni dvoma. A ko gre za zalivke, je treba omeniti, da ga je v njih malo. Danes se pri delu z njimi in odstranjevanju zaradi okoljskih predpisov uporabljajo amalgamski separatorji oziroma lovilci amalgama. Material ne gre v kanalizacijo in odplake, temveč med nevarne odpadke. Po predpisih morajo imeti takšno napravo vse zobne ambulante.

Amalgam se torej danes uporablja vse manj, a predvsem iz estetskih razlogov, manj zaradi dvomov o njegovi varnosti med stomatologi. Še en paradoks: veliko nasprotnikov amalgamskih zalivk nikoli ne omenja učinkov sevanja pri izdelavi posnetkov zobovja, čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem. In še: bolj kot s širjenjem panike zaradi amalgamskih zalivk bi se bilo treba ukvarjati z redno higieno zob, preventivo oziroma rednimi pregledi že od takrat, ko otroku zrastejo prvi zobje. Včasih starši otroka prvič pripeljejo v ordinacijo, ko ima zobe že vidno načete.

Na koncu ostaja osebna izbira
Zamenjava amalgamskih zalivk za sodobnejše in privlačnejše je osebna izbira, le plačati jo je treba. Pred tem je treba še izbrati kakovostno zobno ambulanto, saj takšen poseg ni kratkoročna naložba.

Profesor Haley ima poleg privržencev veliko kritikov, ki mu očitajo predvsem komercialne interese, a mu lahko priznamo, da na svojevrsten način dviga zavest o škodljivih snoveh v našem okolju, ki jih je mnogo preveč in ogrožajo predvsem zdravje prihajajočih generacij. Te se bodo borile s posledicami zastrupljenega in razdejanega okolja, porušenega ravnovesja v naravi in človeku še dolgo po tem, ko ne bo več nas, čudaških in brezbrižnih prednikov.