Zdravje

Dr. Iztok Ostan se je pozdravil z vodo iz Hunze

Katja Božič / Jana
14. 4. 2014, 13.06
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Še kot študenta so doc. dr. Iztoka Ostana, ki poučuje na fakulteti za pomorstvo in promet, na zdravniškem pregledu okužili z virusom hepatitisa. Nekako v istem času mu je v prometni nesreči umrla mama, oče pa je zbolel za rakom.

Andrej Križ

Pomagal mu je, mu stal ob strani, ob tem pa zapostavljal sebe in svoje zdravje. Zaradi kroničnega obolenja jeter in trebušne slinavke je bil stalno na bolniški in zdravnik mu je pri enaintridesetih letih predlagal invalidsko upokojitev. Ker je bilo zanj zdravje dotlej nekaj samoumevnega, ga je to povsem šokirano. Vedel je, da je čas, da stori kaj zase. »Ker sem znanstvenik, sem k temu pristopil znanstveno,« se smeji.

Obiščemo ga v idilični istrski vasici Vodice v Čičariji, na višini okoli 700 metrov nad morjem, kjer trenutno živi le še nekaj prebivalcev. Ko se po ozki kolovozni poti končno pripeljemo do njegovega sončnega raja nad vasico, nam naproti prihiti vitalen gospod dvainšestdesetih let. Že na prvi pogled je jasno, da v tem miru, obkrožen z naravo, neznansko uživa.

Ko je zbolel, je vedel, da se mora umakniti iz mesta in približati naravnemu slogu življenja. Po dolgem iskanju je pred tremi desetletji našel kotiček in  pred šestimi leti  sta se z ženo dokončno preselila tja, prej pa so v hišici med istrskimi gorami preživeli vse proste dni. Svež zrak in mir sta dobro vplivala na njegovo počutje, čeprav so bili izvidi ledvic in slinavke še vedno slabi …

Presnojedec. »Ko sem začel raziskovati, kaj bi mi pomagalo, sem šel nazaj k naravi – preučeval sem zgodovino človeškega prehranjevanja, biološko pridelano prehrano, presnojedstvo. Na koncu sem ozdravel s tehnološko predelano hrano, torej s pomočjo visoke tehnologije,« začne naš pogovor. »Preučeval sem, kaj potrebuje naša celica za življenje, in prišel do nekih izvlečkov, 'kurjih juhic'. Za ozdravitev potrebujemo določene stvari v bolj koncentrirani obliki, kar je človek vedno iskal – primer je recimo propolis, pa smrekovi vršički. Ko sem tako razmišljal, sem videl, da če hočem življenje po meri svoje celice, moram upoštevati tudi razvoj znanja.«

Najprej je poskusil s presno hrano. Leta 1986 najprej za kratek čas, resneje pa leta 1993. Presnojedstva sta se lotila skupaj z ženo, ki je leto pred tem prebolela kožnega raka. »Ženi se je koža zacelila, pozdravila so se ji vnetja. V koprskem stanovanju sva štedilnik kar pospravila. Navdušenje na začetku je bilo veliko.« Čez nekaj časa pa je začel pri sebi opažati negativne posledice takega prehranjevanja. »Bil sem presuh, brez energije, zobje so me skeleli, se mi krušili, nisem se upal več hecati s tem. Premalo beljakovin sem zaužil. Toda če hočeš videti, kaj je za obzorjem, moraš čez rob,« se nasmehne.

Zdravilni sok iz pšeničnih bilk. Njegovo stanje se je izboljšalo s pitjem zelenjavnih sokov, predvsem je bil navdušen nad sokom iz pšeničnih bilk. »Zame je kraljica živil. En kilogram takega zelenega bilja ima toliko hranil kot 23 kilogramov zelenjave, antioksidantska moč takega soka pa je 100krat večja  od običajnih sokov. Pri starejših sorodnikih sem videl neverjetne učinke regeneracije.« Toda gojenje teh bilk je zahtevalo veliko dela, kar štiri kvadratne metre sobe je imel zasedene z njimi. »Moraš se odločiti, ali boš vrtnar ali učitelj,« skomigne z rameni. »Bil sem navdušen, po drugi strani pa še vedno izčrpan, moja jetra se še vedno niso pozdravila.« Njegovo pozornost je nato pritegnila vest, ki je leta 1997 obkrožila svet, namreč da so uspeli narediti mineralni prah, ki naredi vodo podobno tisti v dolini reke Hunza, ki je znana po številnih čilih stoletnikih. Ta pitna voda ima namreč take lastnosti kot voda v živih organizmih, je živa! »Naša ledeniška voda nima takih lastnosti. Takšno vodo so odkrili še v Tibetu, Gruziji ter na dveh krajih v Srednji in Južni Ameriki. Povsod so stoletniki, njihova posebna ledeniška voda pa ima zelo drobne silicijeve minerale, koloide in je izjemno antioksidantska.«

Andrej Križ

Skrivnost vode iz Hunze. »Vso zimo sem študiral. Vedno najprej vse preberem in preštudiram, potem preskusim. Zelo zanimiva se mi je zdela primerjava žive vode s sokom pšeničnih bilk, nad katerim sem bil tako navdušen. Tvegal sem in naslednjo pomlad iz Amerike naročil prvi dve steklenički kapsul s tem prahom. Odločil sem se biti poskusni zajček. Moja jetra so bila odličen testni poligon. Če je slabo, se bo stanje mojih jeter poslabšalo, sem si mislil. Kljub temu sem pričakoval, da bom občutil več energije. Zaradi dodatnega prostega elektrona naj bi ta voda namreč imela več energije. Nič se ni spremenilo, zato se je žena javila, da bo poskusila še ona. Ker je prebolela raka, se je želela okrepiti. Takoj je začutila več energije. Ko smo šli mesec po tistem v Grčijo, je imela tudi po celodnevni vožnji še vedno energijo za raziskovanje, zato sem tudi jaz vztrajal, čeprav brez velikega upanja, da bom ozdravel.«

Toda zdravniški pregled leta 2000 je pokazal, da so njegova jetra in trebušna slinavka zdravi!

»Žena bi morala tudi na operacijo zaradi težav s ščitnico, pa se zanjo ni odločila. Rekla si je, kar bo, pa bo, in tudi njej se je ščitnica pozdravila, odtlej nima več težav.« V reviji Aura je začel o tem objavljati članke in napravil anketo med 126 uporabniki tega prahu. »Značilno je bilo naslednje: ljudje so imeli  več energije, fizične in psihične, več optimizma. Leta 2002 me je klicala ženska, ki je sicer že sama imela dobre izkušnje z uživanjem prahu, potem pa ga je ponudila še hčerki, ki je vsa depresivna prišla domov iz psihiatrične bolnišnice. Naslednji dan ji je punca že pomagala pri delu na vrtu. Ko smo psihično na tleh, kisle volje, smo v resnici zakisani. Dokazano je, da ta voda napravi rahlo bazično okolje, ki je normalno za našo kri in limfo, razstruplja te. Vpliva pa tudi na zmanjšanje prehladov in viroz. Gripa, ki po navadi traja teden dni, izzveni v treh dneh. Ko sem imel leta 2002 predavanje v Kopru, je prišla k meni gospa s kroničnimi pljučnicami. Od tri do štiri je prebolela na leto. Takoj ko ji je padla odpornost, se je pojavil prehlad, viroza, in to se je vedno prelevilo v pljučnico. Antibiotike je nosila kar s seboj. Potem pa je za poskus kupila prah in ga vzela s sabo na obisk h hčerki v Anglijo. Zaradi spremembe klime ji je spet padla odpornost, pojavil se je prehlad. Toda takrat ni vzela antibiotika, temveč večjo količino prahu. V tednu dni je premagala prehlad in ta se ni prelevil v pljučnico. Ko sva se pred kratkim srečala, mi je povedala, da je imela odtlej pljučnico samo še enkrat.« Pri njegovi tašči in teti pa je prah ugodno vplival tudi na artritis.

Andrej Križ

Mineralni prah FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica) – po slovensko »Flanaganov kremen, obogaten z vodikom«, ki poustvari živo vodo, podobno vodi iz Hunze, je po dvajsetih letih truda uspelo narediti dr. P. G. Flanaganu, ki se je opiral na spoznanja drugega pomembnega znanstvenika, dr. Henrija Coande. Ta je skrivnost vode proučeval skoraj šestdeset let. Odkril je, da na dolgoživost ljudstva Hunze in še nekaterih drugih stoletnikov na omenjenih območjih vpliva kakovost njihove pitne vode. Voda, ki priteka z ledenika Ultar nad dolino Hunza, naj bi bila namreč bolj podobna vodi v živih organizmih kot običajni pitni vodi. Zaradi tega ji lahko rečemo živa voda. V njej so izjemno majhni kremenovi minerali (koloidi), obogateni z antioksidantskim vodikom (H-). Zato je voda motna in jo imenujejo tudi ledeniško mleko. »Meritve, ki smo jih napravili na univerzi v Ljubljani, potrjujejo, da je voda, oživljena s FHES, po antioksidantski moči več tisočkrat močnejša od svežih sokov. Študije kažejo, da njeno uživanje nima negativnih stranskih učinkov. Glede na to, da je pomanjkanje antioksidantov v organizmu glavni dejavnik staranja in bolezni, kot so rak, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen in druge degenerativne bolezni, se porajajo vprašanja, katera vrsta pitne vode je za človeka optimalna,« je v svojem povzetku raziskav z naslovom Hunza voda in njeno poustvarjanje z megahydrate in drugimi oblikami FHES zapisal dr. Ostan.

Naprej k naravi. »Kar proučujem, tudi živim. Ko sem spoznal, da sem se pozdravil pravzaprav s tehnološko narejeno hrano, sem se vprašal, kako lahko neka hrana, ki je ni bilo nikoli v zgodovini človeštva razen izjemoma, pomaga bolj kot najboljša izvirska voda. To je bilo povod za moje razmišljanje, da nismo optimalno prilagojeni na okolje in okoljsko hrano. Ko se je pred tremi milijardami in 800 milijoni let porodilo življenje na Zemlji, je bilo okolje videti neprijazno, voda pa je bila zaradi močnega sevanja iz okolja in učinka magme, ki je bila povsod, antioksidantska.«

Po naravi antioksidantska je še vedno zdravilna voda v Lurdu in Baden Badnu. To je v bistvu voda, ki pronica globoko v zemljo proti magmi, se obogati z antioksidantskim vodikom in privre na dan kot zdravilna antioksidantska voda.  Podobno se obogati voda iz Hunze, samo na drugačen način.

»Ognjenikov je bilo kasneje vse manj in življenje se je umirilo, voda je postala običajna, oksidirana. To je bila katastrofa za življenje, prvi izgon iz raja. Nekatere celice so poginile, druge pa našle izhod v fotosintezi, klorofil je namreč eden najbolj antioksidantskih snovi v celicah. Naše življenje teče naprej tudi v nižjih antioksidantskih razmerah, celice pa še vedno potrebujejo idealne razmere, podobne tistim ob nastanku življenja. Torej smo nepopolno prilagojeni na okolje. Če s pomočjo sodobne tehnologije ustvarimo za celice bolj antioksidantske razmere, nam bodo hvaležne in bodo bolje delovale. Zato je moja filozofija – ne samo nazaj k naravi, temveč tudi naprej k naravi s pomočjo sodobne tehnologije!« sklene dr. Ostan, ki mu sicer pravijo tudi oče nove teorije za sebični gen, o kateri še posebej rad razlaga na svojih številnih predavanjih. Toda to je že druga zgodba.