Zgodbe, ki so v preteklih tednih prihajale z urgentnega bloka ljubljanskega kliničnega centra, so bile naravnost neverjetne: Miha je s svojo skoraj devetdesetletno babico na urgenci čakal neverjetnih 14 ur. Bolna gospa je pri tem ves čas sedela na neudobni leseni klopi, njen vnuk je bil zaradi gneče prisiljen stati. »Če prej ni bila smrtno ogrožena, je po čakalni terapiji na urgenci zagotovo,« jezno pripomni Miha.
V peticiji, ki so jo na medije zaradi nemogočih razmer naslovili zaposleni na urgenci, tako piše, da je zaradi ukinitve ekipe druge travmatološke ambulante hodnika B nastala prekoračitev vseh možnih triažnih čakalnih časov. Povprečna čakalna doba naj bi bila kar 5–7 ur. Toliko je s svojim 12-letnim sinom Žanom na urgenci čakala tudi naša bralka. Tja so ga s sumom poškodbe hrbtenice pripeljali z rešilnim avtomobilom, nato pa so ga celih šest ur pustili ležati v gneči na hodniku. Osebje urgence je v peticiji opozorilo, da je nemogoče zagotavljati ustrezen nadzor nad čakajočimi in da je zaradi nemogočih razmer dela ogroženo življenjsko stanje mnogih pacientov.
Je to res mogoče? Priti na urgenco po pomoč, potem pa tam čakaš na smrt? Več o tem preberite v današnji številki časopisa Svet24.
