Zdravje

Ljudstva, ki dolgo živijo, malo jedo …

Vesna Pfeiffer / Jana
12. 2. 2014, 12.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Kliničnih raziskav o vplivu posta na zdravje ljudi ni prav veliko. Po besedah primarija dr. Tomislava Majića, spec. internista kardiologa in enega redkih zdravnikov, če ne edinega v Sloveniji, ki je razvil poseben program postenja in prehranskega razstrupljanja, je tako tudi zato, ker zdravilnega učinka posta ni mogoče patentirati in komercialno izkoristiti. Vendar, je prepričan, je raziskav kljub vsemu dovolj, da se lahko post uveljavi kot metoda zdravljenja, in dodaja, da je že dolgo znano, da ljudstva, ki izjemno dolgo živijo, malo jedo.

Mateja J. Potočnik

'Če bi čezmerno uživanje mesa in mesnih izdelkov ter raznih umetno pripravljenih jedi in pijač zamenjali z več rastlinske hrane in če bi manj pojedli, bi to bilo ne samo ceneje, temveč tudi bolj zdravo.'

Kako ste sploh prišli na zamisel, da bi kot zdravnik razvili svoj program postenja?

Pravzaprav so me spodbudili  svetovno uveljavljeni  zdravniki in znanstveniki, med katerimi je dr. Colin Campbell, ki je eden od velikanov na področju znanosti o prehrani in avtor knjige Kitajska študija. Pomembni so se mi zdeli tudi vplivi redukcijske diete na dolžino pričakovane življenjske dobe. Od  leta 1930 je bilo narejenih že veliko raziskav na različnih živalih in pokazale so, da se pričakovana življenjska doba z redukcijsko dieto, s katero zmanjšamo vnos kalorij za tretjino, podaljša za kar 40 odstotkov. Zelo zanimive so denimo študije, ki so jih naredili na ameriškem nacionalnem inštitutu za zdravje o vplivu preskakovalnega posta na dolžino pričakovane življenjske dobe podgan. Nevroznanstvenik in vodja raziskovalnega oddelka za staranje dr. Mark Mattson je ugotovil, da so živali, ki so jih postili,  živele ne le dlje kot tiste z normalno prehrano, temveč  so imele tudi manj sladkorja v krvi, manj inzulina, manjšo inzulinsko neobčutljivost, manjši krvni tlak, nižji srčni utrip in manj poškodb možganov, kot jih opažamo pri Alzheimerjevi bolezni.

Kako poteka vaš program postenja?

Moram poudariti, da ne gre za stradanje. Poleg prehranskega prečiščevanja s sadnimi in zelenjavnimi sokovi ter zelenjavnimi juhami, ki ga vodi izkušena in uveljavljena prehranska svetovalka Janja Strašek, je v programu še veliko postopkov za pospešeno izločanje za telo nekoristnih in škodljivih snovi prek organov za izločanje, kot so jetra, ledvice, debelo črevo, koža, dihala in limfni sistem. Med temi postopki so  aromaterapija, aromakopeli, ročna limfna drenaža in sprostitvena masaža, ščetkanje kože in pilingi, fango obloge, višinski trening in globinsko čiščenje debelega črevesa. V sklopu programa je veliko zmernih telesnih aktivnosti, vključno z nordijsko hojo in vodno aerobiko.

Mateja J. Potočnik

Raziskav, ki bi dokazovale neposreden vpliv posta na zdravje, sicer ni prav veliko.

Sam sem opravil eno pilotsko študijo o vplivu posta na zdravje ljudi v Zdravilišču Šmarješke Toplice leta 2005. V študijo, ki so jo naročili v Achmei, eni največjih zavarovalnic na Nizozemskem, je bilo vključenih 120 ljudi. Skupina ni bila homogena, v njej so bili tako zdravi kot bolni, večinoma s čezmerno telesno težo, nekateri z metabolnim sindromom, tudi diabetiki in hipertoniki. Ocenjevali smo več pokazateljev zdravja. Ugotovili smo, da se je udeležencem v 14 dneh zmanjšala telesna teža v povprečju za štiri kilograme in pol, količina telesnega maščevja za 1,8 odstotka, krvni tlak se je znižal za 10 mm Hg, vrednost škodljivega holesterola je padla s čezmerne rizične 3,6 na normalno vrednost 2,9 mmol/L. Tudi telesna zmogljivost se je zadovoljivo povečala. Skratka, študija je pokazala, da s pravilno  vodenim postom lahko vplivamo na zmanjšanje dejavnikov tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja.

'Časten zdravnik ne bi smel biti mesojedec.'

Nekateri trdijo, da je zanje post nekaj stresnega. 

Za pravilno in manj stresno postenje je pomembno pripravljalno obdobje, to pomeni, da nekaj dni pred začetkom posta preidemo na lažjo hrano, sestavljeno večinoma iz sadja in zelenjave. Priporočljivo je opustiti uživanje hrane živalskega porekla, sladkarij, kave, alkohola in nikotina. Zelo pomembna je tudi pravilna prekinitev posta s postopnim uvajanjem termično pripravljene hrane in hrane živalskega porekla. Posta namreč ne smemo naglo prekiniti in takoj preiti na normalno prehrano. To je lahko za zdravje škodljivo in celo nevarno. V Nemčiji je veliko klinik, ki se ukvarjajo s terapevtskim postom, stroške zdravljenja pa krije tudi zdravstvena zavarovalnica. Najstarejša in najbolj znana klinika je Otto Buchinger,ki jo vodi moj kolega, internist dr. Andreas  Buchinger, vnuk ustanovitelja klinike.

Dr. Sanja Rozman je v nekem intervjuju dejala, da je ponavljanje posta pri ljudeh, ki so nagnjeni k motnjam hranjenja, lahko problematično, saj se ujamejo v zanko rejenja in hujšanja.

Post pri ljudeh, ki so nagnjeni k motnjam hranjenja, sploh ni priporočljiv. Če je človek ujet v zanko rejenja in hujšanja, je to problem osebnostnega razvoja, je ena oblika odvisnosti. Temeljna človeška potreba je potreba po ljubezni. Če je ni mogel potešiti v zgodnjih otroških letih, jo lahko delno in začasno poteši z nadomestki, kot so kajenje, alkohol, droge, idoli, hrana in podobno. Torej problem ni v nadomestkih, temveč v pomanjkanju samopodobe, samozavedanja, samouresničitve, in to je problem, ki ga je treba najprej odpraviti.

Komu vi odsvetujete post?

Vsekakor nosečnicam, doječim materam, hudo izčrpanim in telesno oslabelim  ljudem. Prav tako post ni primeren za hude sladkorne bolnike na inzulinu, za nestabilne nevrotične osebnosti, za ljudi z motnjami hranjenja in vse bolnike, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje.

Nekateri ljudje napačno menijo, da postenje pomeni zaužiti nič kalorij. Kaj vi pravite?

Pri postenju je treba dnevno zaužiti od 400 do 500 kilokalorij iz ogljikovih hidratov v obliki sadnih in zelenjavnih sokov ter zelenjavnih juh, da zaščitimo mišice, da se ne bi razkrajale.  S tem dobi telo tudi življenjsko nujno potrebne biološko aktivne snovi, kot so encimi, minerali, vitamini in bazične snovi, ki pospešujejo proces razstrupljanja.

Mateja J. Potočnik

Je uživanje zdrave hrane omogočeno vsem ljudem ali je to le privilegij bogatih? Zdrava hrana namreč precej stane.

Prej je to privilegij pametnih. Če bi čezmerno uživanje mesa in mesnih izdelkov ter raznih umetno pripravljenih jedi in pijač zamenjali z več rastlinske hrane in če bi manj pojedli, bi to bilo ne samo ceneje, temveč tudi bolj zdravo. S tem imam lastne izkušnje, ker imam kot vegetarijanec in delno presničar s prehrano zares majhne stroške. Res je sicer, da je »zdrava hrana« dražja in za ljudi manj dostopna, vendar gre pri tem za zlorabo s strani pridelovalcev in zlasti prodajalcev »zdrave hrane«. Tudi država bi morala več narediti za pridelavo, predelavo in dostopnost do tovrstne hrane, čeprav se zavedam, da je to za zdaj iluzorno pričakovati.

Pravite, da ste vegetarijanec. Kaj vas je spodbudilo k taki odločitvi?

To je žalostna,  obenem pa romantična zgodba. Bil sem še študent medicine in sem v prednovoletnem času s svojo punco, Zagrebčanko, sedanjo soprogo, odšel domov v Jajce na počitnice. Mati se je takoj pohvalila, da redi malega pujsa za novoletno pojedino. Vendar se je moja punca pozanimala, kje pujs »stanuje«, in ga začela redno obiskovati. (smeh) Srčkan debelušni mladiček jo je tako navdušil, da je začela agitirati za njegovo življenje. Mame ni uspela prepričati in mali pujsek je končal v loncu. Kljub temu da je pujsek končal klavrno, pojedina ni uspela. Moralna pridiga moje punce je vzela apetit tudi drugim, zame pa je bila to prelomnica pri odločitvi za vegetarijanstvo.

Ampak človek je v osnovi vsejed.

Človek je po genskem zapisu, telesni zgradbi in fizioloških procesih vegetarijanec. Kot vrsta smo začeli kot rastlinojedci. Zaradi pomanjkanja rastlinske hrane, kar je bila posledica  podnebnih sprememb, smo se spravi li na živali, da bi preživeli. Postali smo odjemalci trupel, najprej smo pobirali ostanke razklanih živali po kakšni levji pojedini, potem smo izumili ogenj, da bi postali zares mesojedi. Danes je človek vsejed in pretirano uživa meso, bolj kot kadar koli prej. To počne le nekaj desetletij, vendar evolucijsko ni sposoben  za prilagoditev na nov način prehrane, za kar sicer potrebuje milijone let.

Kako na vaš slog prehranjevanja gledajo kolegi zdravniki?

Tega niti ne vem, ker se o tem z njimi ne pogovarjam. Nobenemu, ne pacientom ne kolegom, ne vsiljujem svojih prehranjevalnih navad, ker je to stvar izbire vsakega posameznika. Je pa nekaj mojih kolegov zdravnikov, ki mi sledijo po poti k bolj zdravemu prehranjevanju. Tudi zdravniki se čedalje bolj zavedajo pomena zdrave prehrane, med katero vsekakor sodi rastlinska in čim več nepredelane surove hrane.

Zakaj je meso po vašem mnenju s strokovnega stališča škodljivo?

Eden od problemov je encimska kapaciteta, tako prebavna kot presnovna. S  termično obdelavo namreč meso izgubi veliko encimov, kar ima za posledico slabo prebavo mesa in presnavljanje beljakovin iz njega, presnovni ostanki pa so lahko škodljivi za zdravje. Po drugi strani v človeški prehranski verigi meso vsebuje največ za zdravje škodljivih snovi, zaradi načina pridelave, predelave in tudi priprave hrane.

V nekem intervjuju leta 2006 ste izjavili, da časten, zares humanistično opredeljen zdravnik ne bi smel biti mesojedec, ne lovec in ne vojak. Dokaj radikalna trditev.

Danes sem še bolj radikalen. Biti lovec,  ubijalec, gozdni  »snajperist«, je nesprejemljivo za poklic, ki ga zavezuje Hipokratova prisega o nedotakljivosti in ohranjanju življenja. Zato je rekreativno ukvarjanje z ubijanjem prostoživečih gozdnih živali  za zdravnika  nesprejemljivo dejanje. Hipokratova prisega je le še ena od prevar, lažnih zaobljub za tiste, ki se za zdravniški poklic odločajo iz častihlepja. Časten, zares humanistično opredeljen zdravnik ne bi smel biti mesojedec, ne lovec in ne vojak.

S tako izjavo lahko mnoge razburite.

Reči moram, da doslej še nisem doživel negativnih kritik kolegov lovcev zaradi svojega stališča do lova. Sem pa že nekajkrat med pogovorom z njimi imel občutek, da se zavedajo, da je biti lovec neprimerno za zdravnike. Trdijo sicer, da se s tem ne ukvarjajo zato, da bi ubijali živali, temveč gre za ohranjaje  ravnotežja v živalskem svetu.  Z moralnega vidika se mi zdi nevzdržno ubijati živali in potem jesti njihova trupla. Pri tem sem radikalen, podobno kot je bil Leonardo da Vinci, ki je na mesojedstvo gledal z enakim gnusom kot na ljudožerstvo. Veste, velikokrat se spomnim tudi Tolstojevih besed, da »dokler se bomo prehranjevali iz klavnic, se bomo klali med seboj«.