Gojeni losos vsebuje celo vrsto kemikalij. Tako namreč poskrbijo, da hitreje zraste. Ribe so gojene v kletkah, kjer je na majhnem prostoru v morju tudi več kot 70.000 rib. Zato so pogosto deformirane, ker se ne morejo ustrezno gibati. Divji losos pa preplava več tisoč kilometrov, raste bistveno počasneje, njegovo meso je zato tudi čvrstejše. Gojeni lososi dobivajo kemikalije, s katerimi gojitelji poskušajo preprečiti bolezni.
Meso divjega lososa je zaradi hrane svetlo rožnate barve, meso gojenega pa blatno sive, zato mu dodajajo kemikalije z barvo, da je meso privlačnejše na pogled. Je pa razlika vseeno opazna: meso divjega lososa je nežnejše barve. Razliko boste opazili tudi, ko ga boste pekli: gojeni losos obupno smrdi, da potrebuje stanovanje po peki res pošteno zračenje. Ko boste pekli divjega lososa, pa vonja skoraj ne bo, predvsem pa ne bo smrdelo.
